“Ne prenesemo več!”, “Zaposleni nismo samo številke”, “Proti zapiranju pošt in prodaji nepremičnin”, “Naših poslovalnic ne damo!!” so le nekateri izmed sloganov, ki smo jih lahko videli na transparentih na včerajšnjem protest poštnih delavcev, ki se je odvil pred stavbo Poštnega logističnega centra v Ljubljani. Prisostvovalo je nekaj deset poštnih delavcev organiziranih v oba reprezentativna sindikata, Sindikat poštnih delavcev ter Sindikat Pošte SDPZ. Slednji je tudi organiziral protest.
Povod za protest so bile informacije, na katere je opozoril Sindikat poštnih delavcev, da naj bi Pošta skupaj z državnimi lastniki potrdila strategijo po kateri bi odpustili okrog dvesto od približno šest tisočih zaposlenih. Ob tem so opozorili tudi na nezakonit nadzor nad zaposlenimi v eni izmed poštnih enot z GPSom vgrajenim v službenih napravah. Tega razumejo kot še en način ustvarjanja nemogočih razmer s želi Pošta doseči, da delavci sami zapustijo delovna mesta pred odpuščanji. Ta nadzor, vključno z prekomernimi nadurami, pretiranimi obremenitvami in posledično vedno bolj kakovostno storitvijo, predstavlja poskuse vodstva da bi poštarski poklic približali načinu dela zasebnih podjetij. To je skladno s kapitalistično norostjo zasledovanja vedno večjih dobičkov na račun izkoriščanja delavcev in okolja.
Prva izmed zahtev, ki so jih včeraj izpostavili poštni delavci je bila, da ostro nasprotujejo odpuščanjem. Izpostavili so protislovje – na eni strani nas z brezhibno oblikovanih plakatov in spletnih objav smejoči poštarji vabijo med svoje vrste, s čemer želi Pošta spodbuditi zaposlovanje ob vedno večjem pomanjkanju delovne sile, po drugi strani pa hkrati želijo odpuščati. Že zdaj morajo poštni delavci delati nadure, da lahko gredo njihovi sodelavci na dopust ali bolniško, prav tako pa prihaja do krčenja števila rajonov – nepokrite ulice se po tem razdelijo med ostale rajone s čemer se poveča delovna obremenitev.
Poštni delavci so se prav tako postavili proti zapiranju poslovalnic. Do tega prihaja predvsem v manjših krajih na periferiji, hkrati pa se krči delavni čas poslovalnic tudi v večjih mestih. To zmanjšuje kvaliteto storitve, hkrati pa mnoga manjša naselja na periferiji ostajajo popolnoma brez dostopa do le-te. Poudariti je treba, da zahteve poštnih delavcev presegajo gole ekonomske zahteve po izboljšavi lastnega položaja in se zavzemajo za splošno družbeno korist.
Opozorili so tudi na nedopustnost razprodaje poštnega premoženja. Izpostavili so načrt uprave, da proda poštno stavbo na Čopovi ulici v Ljubljani, ki bi jo nato od novega kupca najemali. Hiter pregled spletne strani Pošte Slovenije nam pokaže da to ni edina nepremičnina, ki jo Pošta trenutno prodaja. Sledile so zahteve po enakopravni obravnavi vseh zaposlenih, ter za zakonsko ureditev financiranja univerzalnih poštnih storitev. Pošta z neustreznim državnim financiranjem ne uspe pokriti stroškov, kar morajo nato vedno bolj dopolnjevati s tržnim poslovanjem, ki je vzrok večine problemov na katere opozarjajo.
Zadnja izmed zahtev je “pošteno plačilo za pošteno delo”, pri kateri nedvomno gre za upravičeno zahtevo slabo plačanih delavcev. Pri tem pa je treba razumeti, da je to dvesto let star slogan, na katerega velja pogledati tudi kritično. Kritiki že dolgo izpostavljajo, da »poštenega plačila« za »pošteno delo« ne določajo moralni zakoni, temveč zakoni politične ekonomije, natančneje odnos tekmovanja delodajalcev in delavcev na trgu. S poštenim plačilom delavec se more preživljati, pošteno delo ga pa ne sme iztrošiti preko njegove zmožnosti, da naslednji dan opravi isto delo. Z drugimi besedami, delavec da maksimum svojih zmožnosti, delodajalec pa mu plača minimum, ki mu še omogoča preživetje. Gre za zelo nenavadno obliko poštenosti! Prav tako pa tekmovalca nimata enakih izhodišč, delavci morajo iskati zaposlitev, drugače stradajo, po drugi strani pa lastniki podjetij lahko čakajo in živijo od svojega kapitala. Poleg tega pa morajo delavci srdito tekmovati s svojimi tovariši za isto delovno mesto, kar še dodatno prevesi tehtnice v prid delodajalcev. Tako vidimo, da je zahteva po poštenem plačilu za pošteno delo omejena, bolje bi bilo, če bi jo nadomestili pozivi k delavskem lastništvu in upravljanju podjetij za družbene potrebe.
Na koncu so poštni delavci zagrozili upravi da bodo, če ne skliče sestanka v enem tednu, nadaljevali s svojimi aktivnostmi. Prav tako pa pričakujejo sestanek z ministrom za gospodarstvo Matjažem Hanom, ki se mora opredeliti do zahtev, drugače sledijo nadaljnji koraki. Velika podpora poštnim delavcem se kaže tudi v podpori mnogih sindikatov temu protestu, če omenimo le nekatere: Glosa, Sindikat Tuš, ZSSS, Sindikat delavcev prometa Slovenije, Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikat državnih organov, prav tako pa Združenje občin Slovenije ter različne manjše krajevne skupnosti, kar kaže na podporo v javnosti.
Šlo je za protest in ne za stavko, kar pomeni, da so bili prisotni le delavci, ki so bili v času protesta prosti, hkrati pa protest ni oviral delovnega procesa. Poleg tega pa so v govorih, kot tudi s transparenti sindikati izražali željo po obnovitvi socialnega dialoga z upravo. Pri tem se lahko vprašamo kaj bi obnovitev tako imenovanega “socialnega dialoga” sploh prinesla. Treba je opozoriti, da je izraz socialni dialog menedžerska puhlica, ki prikriva konflikt med delavci in njihovimi delodajalci. Vidimo lahko, da ga je ponotranjila večina sindikalne birokracije, ki skoraj več časa preživi v sejnih sobah z menedžerji, direktorji in ostalimi “pomembneži”, kot pa z delavci. V teh sejnih sobah sindikalna vodstva prosjačijo za manjše priganjanje delavcev in iščejo kompromise z vodstvi podjetij. Delavci, člani sindikatov, pri tem običajno izvisijo iz pogajanj in nimajo besede pri sprejemanju končnih odločitev, zato ni čudno da takšen sindikalizem vodi v pasivizacijo članstva, pogajanja pa prinesejo klavrne rezultate. Na točki, ko je delavski razred razbit in je njegova organizacijska moč praktično neobstoječa je potrebna sprememba v načinu sindikalnega boja. Premakniti se je treba iz sejnih sob med delavce, se skupaj z njimi organizirati ter s tem zgraditi moč, ki bo omogočila kolektivnim pogajanjem doseči uspehe in na dolgi rok korenito spremeniti družbo.
Poštarji so med najbolj priljubljenimi delavci v Sloveniji, takoj za gasilci in reševalci, kar so si prislužili s svojo vpetostjo v skupnost ter tem, da so ljudje prepoznali pomen njihovega dela. Z nadaljnjim organiziranjem si lahko izborijo kar zahtevajo in še veliko več. Napredno usmerjeni in organizirani delavci, ki se ne borijo le za svoje lastne interese temveč za dobrobit celotne družbe, bodo skupaj s svojimi tovariši spremenili svet.
O bojih poštnih delavcev smo na Rdeči pesi že poročali:
RDEČA PESA #6: Pošta – ko komerciala povozi pismonoš – https://bit.ly/3GngVY8
STAVKA POŠTARJEV V SRBIJI – https://bit.ly/417Gg1B Zviševanje cen poštnih storitev – https://bit.ly/3T3eAJf
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega