Lanskega junija je po prepričljivi zmagi na lokalnih volitvah oblast v Zagrebu prevzela koalicija združena okoli zeleno-leve platforme Možemo! in njihovega voditelja Tomislava Tomaševića. S tem se je zaključila dolgoletna vladavina Milana Bandića, ki je hrvaško prestolnico, z dvema krajšima prestankoma, vodil od začetka 21. stoletja, pa do svoje smrti februarja 2021.
Tomašević in ekipa so volitve dobili ob mobilizaciji tako znatnega dela višjega uradništva, predvsem tistega dela, ki svoje zaposlitve ni neposredno vezal na obstanek Bandićeve vladajočih struktur, kulturniškega sektorja, podjetnikov in obrtnikov, kot tudi pomembnega dela delovnih ljudi, bodisi zaposlenih v občinskih podjetjih ali pa pri zasebnih lastnikih kapitala.
Prvi so se predvsem nadejali, da bo nova oblast prekinila s koruptivnimi praksami, toda ne tako da bi resneje, strukturno posegla na to področje, kaj šele, da bi odpravila vzroke za njih, temveč, da bo v skladu s idejo, da je vzrok za korupcijo iskati v nemoralnosti in nekompetentnosti kadrov, na njihova mesta nastavila sposobne, pravične in moralne ljudi. Osebnostna rešitev za družbeni problem.
Drugi so v glavnem verjeli, da bodo v Možemo! poskrbeli za dostopnejši javni promet in javne storitve v mestu, začeli z izgradnjo javnih najemnih stanovanj in pospešili obnovo stavb, ki so bile porušene ali poškodovane v potresu, ki je Zagreb prizadejal marca 2020.
Pol leta kasneje vidimo, da antikorupcijski mehanizmi, tehnokratski in tehnološki eksperti ter poglabljanje korporativnega upravljanja, ne prinesejo pozitivnih sprememb v delovanju mesta in vseh njegovih podsistemov. Služijo izboljšanju kreditnih ocen, na oltarju katerih so žrtvovane mnoge delavske pravice in standardi, nova javna najemniška stanovanja, agencijski delavci v javnih podjetjih in dostopnost javnega prevoza.
Vrhunec so navedena prizadevanja mestne oblasti dosegla ob pričetku aktualnega leta. 3.1. je bilo namreč več kot 750 delavk in delavcev Zagrebškega holdinga (vanj spada večina javnih podjetji v mestu) označenih kot višek. Med njimi mnoge čistilke, varnostniki, skladiščniki, vozniki, vodovodarji in drugi. In to kljub dejstvu, da Zagrebški holding več kot 3000 delavk in delavcev najema preko agencij za posredovanje dela.
Primer stranke Možemo! in njenega vladanja Zagrebu, lahko preslikamo tudi na našo, slovensko politično realnost. Tudi pri nas, znova, z izjemno hitrostjo, rastejo bolj ali manj nove in zelene opcije, ki obljubljajo rešitve vsakodnevnih problemov, na način, da bodo »pokvarjene, strankarske aparačike« zamenjali s »sposobnimi, mladimi, uspešnimi in moralno neoporečnimi kadri«.
Mitu o zelenem kapitalizmu, dodajajo še mit o družbi brez razrednih nasprotji, kjer bo pa še zmerom kraljevala zasebna lastnina produkcijskih sredstev. Takšni in podobni politični projekti imajo zmerom podporo mainstream medijev in »razsvetljenih in okolijsko ozaveščenih« delov vladajočega razreda. Njihovim interesom namreč služijo.
Delovni ljudje, razredna politika in napredni okolijski boji v takšnih političnih organizacijah nimajo in ne morejo imeti prostora. Ravno zaradi tega je toliko pomembnejša politizacija na delovnih mestih, športnih, kulturnih in ostalih društvih, sindikatih in v lokalni skupnosti. Mimo in mnogokrat proti organizacijam, ki se slikajo sveže, zeleno-levo in moderno.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega