V današnjem prispevku zaključujemo z analizo zadnjega teoretičnega argumenta za varčevalne ukrepe na področju pokojnin, ki ga v javnosti širi Ministrstvo za delo in predstavniki Levice. Argument za varčevanje predpostavlja, da demografski prehod z vidika proračuna poraja medgeneracijski konflikt. OECD in politična elita že desetletja razglaša, da bodo povečani izdatki za pokojnine ogrozili socialno državo ter še posebej vlaganje v mlade. Preprosteje, več kot bomo namenili za pokojnine, manj bomo vložili v izobraževanje in ostala za mlade relevantna področja.
Ministrstvo za delo zapiše v izročku za medije: “Če večji delež BDP namenimo za pokojnine, ga je na voljo manj za druge namene. Na to nas opozarjata tudi Evropska komisija in OECD.” Problem te izjave je, da je trivialna in v svoji trivialnosti resnična, a hkrati izpraznjena vsake vsebine. Kar v izjavi ni očitno je kontekst. Gre namreč desetletja star narativ OECD, ki podpira izjavo. Brano v kontekstu, izjava temelji na statistično ovrženi teoriji, ki jo zagovorniki varčevanja in financializacije na področju pokojnin še zmeraj s pridom uporabljajo: gre za teorijo, ki trdi, da bodo povečani izdatki za pokojnine ogrozili socialno državo ter še posebej vlaganje v mlade. Ko OECD in Evropska komisija govorita o vlaganju za druge namene, praviloma ne mislita na izdatke za obrambo ali subvencije za kapital, ampak za izdatke za mlade.
Kot je pokazala ekonomistka dela Teresa Ghilarducci, teza ne drži. Če vlaganja v izobrazbo jemljemo kot indikator vlaganja v mlade, potem podatki kažejo, da države, ki namenijo relativno velik delež za pokojnine, namenijo tudi relativno velik delež za izobrazbo. Študije kažejo, da med razvitimi kapitalističnimi državami obstaja močna povezava med izdatki za pokojnine in izobraževanje. Premožne države, ki namenjajo visok delež BDP za izobraževanje, prav tako namenjajo velik delež za pokojnine. Do podobnih zaključkov je prišel ekonomist Axel Börsch-Supan, ki je preučil šestnajst držav in ugotovil, da radodarnost države do starejših ne zmanjšuje deleža izdatkov za programe, namenjene mladim.
Ekonomisti to imenujejo socialnodemokratski paradoks. Gre za učinek socialno demokratskih in socialističnih politik, ki se zavzemajo za močno javno sfero. Če se omejimo na države G-7, lahko opazimo takšen učinek. Kanada, ki med državami G-7 beleži najvišje izdatke za izobraževanje na otroka, ima hkrati eno najvišjih stopenj izdatkov za starejše. ZDA, po drugi strani, med državami G7 namenja najmanj tako za pokojnine kot za izobraževanje. Države z močnejšimi sindikati ali napredno politiko se zavzemajo za visoko potrošnjo tam, kjer to koristi delovnim ljudem: torej tako za pokojnine kot za mlade. Ko torej obstaja politična volja ali moč sindikatov, da izsili politike, ki koristijo delavskemu razredu, se torej povečajo izdatki za starejše in za mlade. Politike na strani kapitala in režimski sindikati načeloma režejo prve ali druge, pogosto pa kar oboje hkrati.
Vlada pod vodstvom Ministrstva za delo torej namesto da bi branila blaginjo upokojencev, sedaj izvaja varčevalne ukrepe na osnovi izjav, da bodo povečani izdatki za pokojnine pomenili manjša vlaganja v druga področja. Ob tem so pozabili, da je to, kam bomo namenili denar politično in razredno vprašanje. S tem se jasno postavlja na stran kapitala in političnega statusa quo, ki v tem primeru ne pozna delitve na SDS in levo sredino.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega