Izraelska vojska je včeraj izvedla nove intenzivne napade na mesto Gaza, kjer živi skoraj milijon ljudi. Bombardirana so bila gosto naseljena območja Zeitoun, Sabra in Remal, tisoči so znova prisiljeni bežati. Številni umirajo ne le zaradi bomb, temveč tudi zaradi lakote in žeje, saj je izraelska oblast ustvarila pogoje, v katerih ljudje stradajo do smrti. Po podatkih ministrstva za zdravje v Gazi je do 17. avgusta zaradi lakote umrlo najmanj 263 ljudi, od tega 112 otrok. Krepitev izraelske ofenzive na mesto Gaza je sprožila tudi beg več 10.000 sestradanih prebivalcev na jug enklave. Poleg prekinjenih verig humanitarne pomoči je orožje genocida tudi nadzor nad vodnimi viri.
Že od vzpostavitve blokade leta 2007 izraelska vojska sistematično bombardira vodne in sanitarne objekte v Gazi. Najnovejše poročilo Združenih narodov ocenjuje, da je 90 % vodne in sanitarne infrastrukture v Gazi resno poškodovane ali uničene. Ljudje množično umirajo zaradi dehidracije, kar je še hitrejša pot v smrt kot lakota — človek brez vode namreč ne preživi več kot tri dni.
Izrael nadzoruje tri glavne cevovode: Al-Montar, Bani Šuhaila in Bani Said — ki oskrbujejo mesto Gaza, Kan Junis in Deir el-Balah. Ti so bili prvič zaprti že oktobra 2023 in se odtlej odpirajo le občasno. Ob tem je bila aprila 2025 bombardirana ena redkih razsoljevalnih naprav, marca pa so izraelske oblasti odrezale električno energijo tudi drugim vodovodnim obratom. Gorivo za črpanje podtalnice je še vedno pod embargom. Obalni vodonosnik, iz katerega je Gaza pred 2023 črpala 80 % vode, je danes skoraj izčrpan in močno onesnažen.
To ni eksces v času trenutnega genocida v Gazi, ampak stoletna politika. Že leta 1919 je sionistična delegacija na pariški mirovni konferenci zahtevala vključitev izvirov Jordana, Litani in Jarmuka v ozemlje bodoče judovske države. David Ben-Gurion je pozneje prisegel: “Niti enega vodnega vira ne bomo zanemarili; vsa močvirja bomo izsušili.” Po ustanovitvi Izraela (1948) je bil ključni infrastrukturni projekt Nacionalni vodovod (NWC), zgrajen leta 1964 z ameriško podporo. Voda, ki je napajala palestinske kmete v dolini Jordana, je bila preusmerjena v judovske kolonije na jugu. V poznih 70-ih letih je bil sistem razširjen še na Zahodni breg, kjer so naseljenci dobili obilno oskrbo z vodo, medtem ko palestinske vasi še danes dobijo vodo morda enkrat na dva tedna. Gre za očitno politiko apartheida.
O tem je govora tudi v najnovejšem poročilu Združenih narodov: “Od gospodarstva okupacije do gospodarstva genocida”. Izrael prisili Palestince, da kupujejo vodo iz dveh glavnih vodonosnikov na svojem ozemlju po previsokih cenah in z občasnimi prekinitvami oskrbe. Izraelska nacionalna vodna družba Mekorot ima monopol nad vodo na zasedenem palestinskem ozemlju. V Gazi je več kot 97 odstotkov vode iz obalnega vodonosnika onesnažene, zaradi česar so prebivalci za večino pitne vode odvisni od cevovodov družbe Mekorot. Vsaj prvih šest mesecev po oktobru 2023 je Mekorot svoje cevovode v Gazi obratoval z 22-odstotno zmogljivostjo, zaradi česar so bila območja, kot je mesto Gaza, 95 odstotkov časa brez vode, s čimer je aktivno prispeval k preoblikovanju vode v orodje genocida.
Še enkrat je potrebno poudariti, da v Gazi ne gre za “humanitarno krizo”, ki bi se zgodila sama od sebe. Je rezultat imperialistično-kolonialnega projekta, s finančno, vojaško in diplomatsko podporo ZDA in Evropske unije. Nujno a prepočasno reševanje t.i.humanitarne krize v Gazi pa je postala pretveza Evropske unije za politično neukrepanje. Zato je sedaj še bolj potrebno zahtevati ustavitev vseh vojaških in gospodarskih povezav z Izraelom in graditi vezi mednarodne delavske solidarnosti.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega