Nogometno svetovno prvenstvo na severnoameriški celini se bliža vrhuncu. V prihodnjih dneh nas čakata še polfinalna obračuna, tekma za tretje mesto in finale, ki bo odigran v nedeljo na stadionu MetLife v New Jerseyju. Kljub nekaterim odličnim tekmam in preobratih v zadnjih trenutkih bo tokratni mundial ostal v zgodovino zapisan po drugih, veliko bolj mračnih dogodkih. V nadaljevanju osvetljujemo nekatere izmed njih.
“NISEM VEDEL, KAJ ZA VRAGA JE RDEČI KARTON…”
Na tekmi šestnajstine finala med Bosno in Hercegovino in ZDA je napadalec ene izmed gostilteljic prvenstva Folarin Balogun s podplatom kopačke močno stopil na gleženj v Sloveniji rojenega centralnega branilca BiH, Tarika Muharemovića. Po pregledu VAR posnetka, je glavni sodnik ameriškemu napadalcu pokazal neposreden rdeči karton. Balogun je moral zapustiti igro, v skladu s pravili pa zaradi te kazni ne bi smel nastopiti tudi na naslednji tekmi ameriške reprezentance. Do tega trenutka je vse izgledalo popolnoma normalno. Balogun je storil prekršek, zaradi katerega bi lahko Muharemović utrpel hudo poškodbo, sodnik je v skladu z ustaljenimi pravili nogometne igre, ki predvidevajo za vsak štart z odprtim podplatom te intenzitete rdeč karton, ameriškega napadalca izključil, kar je hkrati pomenilo, da ne bi smel zaigrati na naslednjem tekmi ZDA.
Toda v ovalni pisarni Bele hiše se je našel dežurni strokovnjak za pravila nogometne igre, ki je med izdajanjem ukazov za nove zločinske bombne napade na Iran in snemanjem videov o lastni popularnosti na Tik-toku, poklical svojega švicarskega zlatega prinašalca v osebi predsednika FIFE, Giannija Infantina in mu zaukazal, da naj Bologunu pusti, da popolnoma proti pravilom zaigra na naslednji tekmi ameriške reprezentance. Donald Trump, samooklicani strokovnjak za vse kar mu pride na misel, ki po lastnih besedah ni niti vedel kaj pomeni rdeč karton v nogometu in v zgoraj opisanem dvoboju sploh ni videl prekrška, je seveda dosegel svoje. FIFA je preklicala prepoved, Infantino pa je nekaj dni zatem Trumpa znova označil za bližnjega prijatelja.
SEDEM UR IN POL DODATNIH OGLASOV
Eden najboljših nogometašev vseh časov in velik podpornik protiimperialističnih prizadevanj v Latinski Ameriki ter drugod po svetu, Diego Armando Maradona, je v preroškem intervjuju leta 2018, nekaj dni potem, ko so delegati FIFE odločili, da se bo svetovno prvenstvo 2026 igralo v ZDA, Kanadi in Mehiki takole napovedal spremembe, ki jih bo to prineslo:
“Tekmo bodo razdelili na štiri polčase namesto na dva, samo zato, da bodo lahko vmes predvajali oglase. Primerjajte in videli boste.”
Strelec dveh izmed najbolj kultnih golov v zgodovini svetovnih prvenstev se ni motil. Z uvedbo t.i. hidracijskih odmorov je FIFA tekme dejansko razdelila na četrtine. V gonji po vedno večjem profitu je v temelju spremenila strukturo in dinamiko nogometne igre ter jo brutalno amerikanizirala. Hidracijski odmori, ki so na prvenstvu zaukazani in obvezni, prinašajo televizijskim hišam stotine milijonov evrov, FIFA pa si nadeja, da bo lahko zaradi njih v prihodnjih letih kovala milijardne dobičke.
Preprost izračun namreč pokaže naslednje podatke. Na vsaki tekmi hidracijski odmori trajajo skupno šest minut. Štiri minute in dvajset sekund se v omenjenih odmorih predvajajo televizijski oglasi. To preko vseh rekordnih 104 tekem, ki bodo odigrane na letošnjem svetovnem prvenstvu nanese na sedem ur trideset minut in štirideset sekund oglasnega prostora. Na svetovni ravni bodo televizijske hiše, po izračunih BBC-ja, s prodajo oglasnega prostora za čas trajanja hidracijskih odmorov zaslužile kar 877 milijonov evrov.
Ta zaslužek seveda ne bo ostal neopažen s strani FIFE. Ta bo zaradi teh dodatnih stotin milijonov v prihodnosti še drastično podražila ceno za nakup televizijskih pravic za prenos tekem bodočih svetovnih prvenstev. Račun pa bomo seveda plačali običajni ljubitelji in ljubiteljice nogometa. Preko dražjih paketov televizijskih programov, višanja zneska RTV naročnine ali pa kako drugače.
DELAVSKI ŠPORT, KARTA ZA FINALE PA STANE 34.500 DOLARJEV
Nogometnih navijačev pa ne izžemajo samo ponudniki televizijskih prenosov tekem. Z astronomskim višanjem cen vstopnic za ogled tekem, se dogaja tudi gentrifikacija nogometnih tribun. Delavci izginjamo, naša mesta pa zasedajo influenserji, takšni in drugačni zvezdniki in privilegiran del družbe, ki mu osnovni interes na tekmi predstavljajo ustrezni filtri na Instagramu in kulinarična ponudba na stadionu.
Uradne cene vstopnic za nedeljski finale se gibljejo med 2000 in 34.500 ameriškimi dolarji. Ob tem je potrebno poudariti, da je bilo vstopnic za “skromnih” 2000 ameriških dolarjev na voljo le nekaj sto, za vse preostale pa je bilo treba v skladu s t.i. sistemom dinamičnih cen odšteti precej več denarja.
KAKO NAPREJ?
Nogomet je šport delavskih množic., To bo ostal, tudi če se Infantino, Trump in njima podobni še tako trudijo, da bi mu spremenili značaj. Lokalni stadioni in blokovska igrišča še vedno ostajajo prostor druženja, povezovanja, tovarištva in gradnje skupnosti. Ta duh kolektivnosti izražen v skupnostnem, demokratičnem upravljanju z nogometnimi klubi, ki nam toliko pomenijo in nacionalnimi nogometnimi zvezami za katere reprezentance stiskamo pesti, se mora preko skupnih navijaških akcij prevesti tudi na svetovni nivo.
Jebeš FIFO, fuzbal je naš.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega