LEVICA V MOČVIRJU LIBERALNE POLITIKE

Levica se je od nastanka naprej vztrajno pomikala stran od terenskega delovanja in je že kmalu ob nastanku, po močnih znotrajstrankarskih frakcijskih bojih, opustila izgradnjo močne strankarske infrastrukture oz. baze. Odločitev za parlamentarno delovanje se je v drugem mandatu obstoja zdela kot pravilna izbira, saj je stranka povečala število poslanskih mest. Toda, že od napovedi vstopa v koalicijo KUL z namenom rušenja tretje vlade Janeza Janše, stranka postopno izgublja prepoznavnost in tudi volilno podporo.

Vstop v KUL in napoved vstopa v Golobovo vladajočo koalicijo je bil dočakan kot signal premika k liberalnemu polu politike. Temu je pripisati močan padec podpore na državnozborskih volitvah – deloma tudi taktičnemu glasovanju liberalcev. Kot odgovor na to je Levica s Kordišem v predsedniški tekmi iskala pot »nazaj h koreninam«. Vendar teh korenin ni več, če so sploh kdaj bile. Namreč, Levica nikoli ni zares uspela pridobiti in stabilizirati podpore med delovnimi ljudmi. In Kordiševa zaostrena leva retorika je očitno prinesla še manj uspeha kot pa premik k liberalnemu polu celotne stranke.

Za tem paradoksom se skriva temeljni problem (ne)delovanja Levice – premajhna podpora med delovnimi ljudmi, med »naravno« bazo vsake leve politike. Odsotnost močne prisotnosti med delavsko bazo ter fokus na akademsko-kulturniško elito, Levici ne more (več) prinesti uspeha! Odločitev izpred leti, da bo stranka ostala zgolj parlamentarna stranka in stremela k umestitvi v obstoječo buržoazno politiko, se vse bolj kaže kot napačna strateška odločitev. Tokratne volitve so pokazale, da zagovarjanje bolj levih stališč s strani Levice, oz. njenega kandidata, verjetno prinese še manj glasov, kot siljenje v liberalnost.

Temeljni problem Levice je v tem, da bodo liberalci vsakič, ko se bo pojavil zares močan liberalni politiki, ki bo kapitalsko in medijsko zadosti podprt, ter bo bo prikazan kot odrešitelj pred Janšo, volili za njega ali njo. Po drugi strani pa del srednjega razreda, ki načeloma podpira nekatera stališča Levice, ne more podpirati bolj zaostrene leve retorike, ki se ji je Kordiš približal, kajti na ta način bi delovali proti lastnim materialnim interesom.

Zato se je Levica našla v precepu. Če bo še naprej šla po liberalni poti, tvega ideološko utapljanje v liberalnem političnem močvirju; če bodo poskušali z radikalizacijo politike, tvegajo izgubo podpore med »levoliberalci«, oz. srednjim razredom, ki tvorijo temeljno volilno bazo Levice.

Za Levico tako obstajata zgolj dve možnosti: 1. ne glede na izbran premik – nadaljevanje približevanja liberalnemu političnemu polu ali pa premik k bolj »levi« politiki – postopno izginjanje iz političnega prizorišča zaradi liberalne volilne baze; 2. (pre)pozen začetek izgradnje strankarske infrastrukture med bazo vsake leve politike – med delavci, kmeti, najbolj depriviligiranimi – in poskus gradnje političnih in ekonomskih zavezništev od spodaj navzgor s ciljem spreminjanja lastninskih odnosov ter buržoaznega političnega sistema.

Prevlada druge opcije bi odprla pot za vnovično radikalizacijo leve politike v Sloveniji, toda problem je v tem, da Levica v sedanji podobi ne more izvesti takšnega obrata, saj temeljna usmeritev na ravni stranke in med njenimi ključnimi podporniki še vedno ostaja usmerjena v približevanje liberalni politiki z občasno bolj radikalno retoriko. Na to kažejo tudi prvi meseci delovanja v liberalni vladi, kjer ob določenih uspehih in dvigih pokojnin in minimalne plače (kar so sicer bolj kot ne avtomatizmi), molčijo ob privatizaciji zdravstva in špekulacijah s stanovanji.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega