Danes mineva točno 10 let od kongresa Iniciative za demokratični socializem (IDS) v Krškem. Kongres, ki se je zaključil z razpustitvijo, je pomenil začetek dolgega konca projekta “demokratičnega socializma”.
Krški kongres je izstopal, saj je bil v primerjavi z ostalimi IDS-ovimi, ki so bili predvsem piarovska predstava za javnost, nabit s pomembno politično dilemo. Zgodil se je po dobrem letu intenzivnega frakcijskega boja, kjer so se na eni strani znašli politični funkcionarji s podporniki, na drugi pa del vodstva stranke in aktivno članstvo iz lokalnih odborov.
Vprašanje kongresa je bilo ali združitev v enotno stranko s partnerji v volilni koaliciji Združena levica (ZL) ali nadaljevanje samostojne poti, lahko tudi kot del volilne koalicije. ZL se je uspela prebiti v parlament, a je med partnerji redno prihajalo do nesoglasij.
Vendar je bila kongresna dilema širša. Na mizi je bila odločitev med dvema strateškima potema: parlamentarizmom – z vsem, kar prinaša, od funkcij, prestiža, denarja… – in idejo stranke-gibanja, ki je predpostavljala bolj aktivistično pot, ukvarjanje s članstvom in delovanje na terenu, med delovnimi ljudmi.
Za nazaj je težko odgovoriti, če je bil drugi razplet sploh možen. Ali je v obliki stranke – te danes več ali manj delujejo kot (piarovska) podjetja – sploh možno z napredno linijo delovati med ljudmi? Gotovo se je ta pot za IDS zaprla v Krškem, tudi z vidika demoralizacije in antagonizacije večine aktivnega članstva. Tudi po tem, ko je koordinator Mesec medijem po koncu kongresa natresel kup laži. Vključno z zgodbo o fizičnih napadih in grožnjah. Ljudje so bili iskreno razburjeni, jezni, razočarani, saj so pričakovali, da jih bodo kot socialistke in socialiste politični nasprotniki ovirali na vse mogoče načine, ne pa, da bodo glavni nasprotniki postali “tovariši” iz samega čela stranke.
Predvsem pa je pot zakoličil razplet kongresa. Temu je predsedoval ministričin partner in ga po kosilu razpustil. Šlo je za nedorečeno vprašanje sklepčnosti: ali se ta ugotavlja samo na začetku – ko je bila dosežena – ali tudi vmes – ko ni bilo več prisotno zadostno število članstva. K temu so prispevali tudi parlamentarci, ki so nekatere svoje znance ali sorodnike poslali domov.
Zloglasni zrušen kongres iz Krškega se je čez nekaj mesecev zaključil na naknadnem elektronskem kongresu. Na njem so se parlamentarci naslonili na širše, neaktivno članstvo v IDS, ki ni bilo obveščeno in je bilo politično neoblikovano. Del tega članstva so “parlamentarci” pred elektronskim kongresom namensko pripeljali v stranko iz svojih sorodstvenih in prijateljskih krogov. Prevlada na spletni verziji je parlamentarcem omogočila združitev v stranko Levico, pri čemer so dva partnerja (DSD in t.i. 4 nestrankarsko skupino) odrezali.
Kaj je kongres v Krškem pomenil za projekt demokratičnega socializma, ki je v slovenski javni prostor po 25 letih vrnil rabo besede socializem?
Čeprav je bil namen pridevnika “demokratični” sprva morda drugačen, je demokratični socializem pravzaprav sopomenka za parlamentarni socializem. S tem pa za socialdemokratsko perspektivo, ki ne postavlja pod vprašaj parlamenta kot politične oblike kapitalističnega gospostva.
Stranka Levica je od nastanka počasi drsela proti sredini in postala, vsaj na papirju, zmerna socialdemokratska stranka. Pomembna je (bila) za obrambo družbenih oblik solidarnosti – kar je bil pravzaprav tudi glavni boj IDSa, čeprav je imel horizont onkraj obrambe, ki jo je dopolnjeval z idejo demokratizacije. Vendar je glavni problem Levice v praksi, kar se je jasno pokazalo v preteklem mandatu. Zaradi kompromisarske drže je prepogosto pristala na razgradnjo socialne države ali jo v bolj zmerni obliki razgrajevala sama (pokojninska reforma). Tako je pristala na levem krilu vladajočega levoliberalnega bloka. Stranka političnega establishmenta, ki se le stežka prebija čez parlamentarni prag.
Hitrejša volilna smrt je doletela drugo “firmo”, ki je izšla iz istega gnezda. Mi, socialisti je bil poskus ponovitve zgodbe Levice, preden je ta vstopila v vlado, z radikalnejšo retoriko. Idejnopolitično ali strateško ni bilo večjih razlik z Levico, pravzaprav se je stranka poskusila pokazati kot načelni varuh projekta demokratičnega socializma. Vodja stranke Miha Kordiš se je že dvakrat volilno izmeril in rezultata sta zgovorna.
Projekt demokratičnega socializma je torej zaključen v dvojnem smislu: da so vrata za strankarske poskuse priprta in da je referenca izginila iz retorike, kaj šele perspektive, tistih, ki so se skozi vrata uspeli preriniti. Pri tem ne gre le za politične napake, ampak so se objektivne okoliščine v zadnjem desetletju obrnile na glavo. IDS je uspel na krilih vstajniških množic in največje krize kapitalizma, danes se krepita neofašizem in avtoritarnost ekstremnega centra.
Dolgi konec “demokratičnega socializma” ni le poraz, ampak tudi potencialna osvoboditev. Namesto parlamentarnega kretenizma lahko pozornost obrnemo drugam, tja, kjer je vedno bilo mesto za socialistično politiko. Med množice, med delovne ljudi. Potrebujemo prizemljeno politiko, ki razume krize sodobnega kapitalizma. Prva naloga ekosocialistov je zgraditi bazo, prispevati k samoorganizaciji delavskega razreda in vseh zatiranih prebivalk in prebivalcev. Namesto “visoke” politike se je treba spustiti med ljudi in z njimi v politične boje.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega