Kuba prispeva le 0,08 % svetovnih emisij CO2, a se sooča z nadpovprečnim vplivi podnebnih sprememb, kot so orkani in suše. Desetina ozemlja je ogrožena zaradi dviga morja do konca stoletja. Kubanska vlada pa, za razliko kapitalističnega sveta, resno ukrepa glede podnebnega zloma. S programom Tarea Vida (“življenjska naloga”) je določila strateška območja in naloge, s katerimi se bo borila proti podnebnim spremembam in prilagajala na njene posledice. Priporočamo ogled dokumentarca Cuba’s Life Task: https://bit.ly/3GKR9Lb.
Naše predstave o Kubi so pogosto oblikovane v ameriških tovarnah sanj, ki jih zvesto povzemajo domači mediji. Kubanski socializem je zaznamovan s svojo zgodovino, geografijo in politično dediščino, a vendar na številnih področjih uspešno išče poti, ki ne sledijo kapitalističnemu razvoju.
Kubanski socializem je bil oblikovan po sovjetskem tipu, vendar se je v zadnjih letih malo omehčal. Še vedno deluje po etatistični logiki “od zgoraj navzdol”, partijska birokracija trdno drži vajeti, brez posluha za samoupravljanje in nove oblike demokratičnega odločanja. Tudi centralnoplansko gospodarjenje se sooča s težavami, ki jih v zadnjih letih rešujejo z ekonomsko liberalizacijo, kar pa je dvorezen meč, ki redko prinese pridobitve za socializem.
Ne pozabimo, Kuba je že 60 let deležna uničujočega embarga s strani ZDA, ki ima ogromne gospodarske in družbene učinke na Kubo. ZDA, policaj svetovnega imperializma, kubanski socializem potiska v nerazvitost, a ji to le delno uspeva. Kuba je dobro znana po izjemnem zdravstvenem sistemu, vključno z naprednim biotehnološkim sektorjem, ki je razvil kar pet uspešnih cepiv proti COVID-19. V skladu s kubansko zavezanostjo internacionalizmu, ki smo jo spoznali na vrhuncu pandemije, ko so pošiljale svoje zdravniške ekipe razvitim državam, so ta cepiva največje upanje za zaustavitev pandemije v državah globalnega juga.
Podnebni program Tarea Vida je nastal na temeljih desetletja varovanja okolja, spodbujanja trajnostnega razvoja in znanstvenega raziskovanja. Zamišljen je kot nova osnova za razvoj, kot osnova za širši proces decentralizacije in večje vloge lokalnih skupnosti. Okoljski vidiki so osrednji del kubanske nacionalne razvojne strategije in ne le stranska skrb.
Eden od glavnih izzivov Kube je pridelava hrane. Stoletja kolonialističnega in nato imperialističnega izkoriščanja so onemogočila razvoj samooskrbnega kmetijstva in upostošila rodovitno zemljo ter uničila bogate gozdove. Tudi navezava na Sovjetsko zvezo je Kubo obdržala v monokulturnem kmetijstvu, po njenem propadu pa je Kuba pristala na robu lakote.
Kubanski socializem se je nato usmeril v razvoj organskega kmetijstva, tako na podeželju kot v mestih. Z razdeljevanjem zemlje so vzpostavili na tisoče malih eko kmetij, ki že pomembno prispevajo k prehranski preskrbi otoka (večji del hrane Kuba še vedno uvozi, saj na primer pšenica na otoku sploh ne uspeva).
Kuba zaradi ameriške blokade skoraj nima dostopa do mednarodnih razvojnih financ, vendar pa državno lastništvo omogoča načrtno razporejanje sredstev, brez upoštevanja profitnega motiva, zato je tudi otoška državica v razvoju, stisnjena s strani ameriškega imperializma, svetel zgled v boju proti podnebnim spremembam, ki neustavljivo prihajajo.
Če zaključimo z malo literarne svobode: tudi slab socializem je boljši kot najboljši kapitalizem.
Celoten dokumentarec: https://bit.ly/3GKR9Lb
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega