Okoljska škoda ogroža »evropski način življenja«, pravi poročilo Evropske agencije za okolje (povezavo do njega najdete v komentarju pod objavo). A resnica je pravzaprav obratna: tako imenovani »evropski način življenja« je tisti, ki uničuje okolje. Zato je ideja, da moramo varovati okolje, da bi rešili »evropski način življenja«, precej nenavadna in protislovna.
»Evropski način življenja« se nanaša na življenjske sloge, ki so se razmahnili v obdobju po drugi svetovni vojni. Fordizem je množično proizvajal potrošno blago, keynesianizem – in pozneje neoliberalno gospodarstvo dolga in nepremičninskih balonov – pa je ustvaril ogromno množico potrošnikov. Eden od namenov takšnega gospodarstva je bil tudi pomiriti nezadovoljne revne množice, ki bi sicer lahko podprle revolucionarne sile. Kasneje se je »evropski način življenja« uveljavil kot norma, ki so jo uporabljali za blatenje alternativnih gibanj, ki so si prizadevala za izstop iz začaranega kroga mezdnega dela in potrošništva.
A »evropski način življenja« ni tako razširjen, kot si morda kdo misli. Mnogi Evropejci, zlasti v vzhodni in južni Evropi, v njem ne sodelujejo, ker so revni in pogosto živijo bolj tradicionalna kmečka oziroma vaška življenja. Podobno velja za slabo plačane delavce, Evropejce z migrantskim ozadjem in prebivalce podeželja zahodne Evrope. Za te skupine je »evropski način življenja« predvsem življenje velikega mesta in srednjega razreda drugod – in morda nekaj, čemur si želijo približati.
Kakorkoli že: življenja južnih in vzhodnih Evropejcev, ljudi s podeželja, delavcev in migrantov ne ustrezajo »evropskemu načinu življenja« – in zato so pogosto obsojana. A težava s tem belim, mestnim in srednjerazrednim standardom ni le v stigmi, ki jo proizvaja. Temeljna protislovnost je v tem, da »evropski način življenja« v veliki meri omogoča prav revščina tistih, ki so označeni kot »manjvredni«. Ni bogatega in udobnega življenja brez (dotoka) poceni hrane, poceni delovne sile in poceni surovin iz obrobnih območij in od ljudi na robu družbe. Z drugimi besedami: »evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa – v Evropi in zunaj nje. Poleg tega pa urbane srednje razrede drži v dolgovih in izčrpane od dela ter skrbi za svoj družbeni status.
Če bi ta standard zlomili in bi se obrobne regije in ljudje izvili iz izkoriščanja, bi življenja teh regij in ljudi lahko nudila primer počasnejšega, bolj družabnega in na drugačen način produktivnega življenja. Evropski urbani srednji razredi že zdaj zavidajo in romantizirajo podeželska, periferna življenja, ko dopustujejo v Grčiji, Sardiniji ali Dalmaciji, ali pa družabnost migrantskih skupnosti, ko so povabljeni na veliko poroko.
Toda obenem se trdno oklepajo kariere, potrošništva in napihnjenih cen nepremičnin – vsega tistega, kar jih same dela preobremenjene, migrante, delavce in ljudi na obrobju pa ohranja revne in prav tako izžete, a brez vsakršnega družbenega prestiža. Prav ta razdeljen in neenak način življenja uničuje planet, na katerem živimo, in spodjeda samega sebe.
Ne gre torej za to, da bi morali rešiti »evropski način življenja«, temveč za to, da ga moramo spremeniti. Ne samo, da bi ohranili planet, ki nam omogoča življenje, temveč da bi ustvarili dobro življenje za vse.
Brali ste pesin prevod komentarja, ki ga je napisal @Bue Rübner Hansen, ki je med drugim gostoval na lanski Mednarodni poletni šoli politične ekologije v Ljubljani. Povezava do posnetka njegovega predavanja je dostopen spodaj.
Bue Rübner Hansen: In/equality beyond fact and norm – towards strategic research
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega