“Bilo je, kot da bi izstradanim kokošim metali žito. Redki, ki so kaj dobili, so vzeli, večina pa se jih je vrnila lačnih, ponižanih in razočaranih.” Tako je svojo izkušnjo ob razdeljevanju “humanitarne pomoči” ameriške organizacije Gaza Humanitarian Foundation (GHF), opisal Khaled Murad, triintridesetletni Palestinec iz Gaze. Ta se je skupaj z desettisoči izstradanih Palestink in Palestincev v minulih dneh odpravil na mukotrpno ter ponižujočo pot do t.i. “centrov za razdeljevanje pomoči”, ki jih je pod nadzorom teroristične organizacije, imenovane “Izraelske obrambne sile (IDF)” vzpostavila zgoraj omenjena GHF.
Pričakale so jih žičnate ograje in oboroženi ameriški plačanci, katerih delovanje so iz neposredne bližine spremljali sionistični tanki ter ostrostrelci. Khaled in številni drugi pripovedujejo, da so nekatere ljudi, ki so prišli prevzeti pakete s pomočjo, izločili iz vrste čakajočih in jih brez pojasnila predali izraelskim oblastem. Postopek po katerem se ljudi najprej zbere z namenom navidezne pomoči ali informiranja in jih potem pošlje v taborišča, zapore ali smrt na las spominja pa procedure, ki se jih je pri izvajanju genocida v času druge svetovne vojne posluževala ustaška oblast v Neodvisni državi Hrvaški (NDH).
Tisti, ki so se nekako uspeli dokopati do mizernega števila prehrambenih paketov, so doživeli novo razočaranje, ko so jih odprli. V njih ni bilo nobene zelenjave, nobenih semen, zgolj piškave količine procesirane hrane, ki vsebujejo ravno dovolj kalorij, da se prepreči takojšnja smrt posameznika, ki je prejel paket. Skrbno preračunana krutost, namenjena ohranjanju ljudi pri življenju s četrt polnimi želodci, medtem ko se njihova telesa počasi sesedajo sama vase. Ob tem naj povemo še, da je omenjene pakete v prvih dveh dneh razdeljevanja prejelo zgolj okoli 8500 Palestink in Palestincev.
Mnogi analitiki in javni komentatorji opisane prizore označujejo za “škandalozne, ekscesne in nepojemljive”, v resnici gre zgolj za dokončno, brutalno razkritje iluzije, da humanitarna pomoč obstaja zato, da služi človeštvu in ne imperialističnemu nadzoru. Kolonialni humanitarizem se je pokazal v vsej svoji morbidnosti, kjer navidezna “humanitarna pomoč” predstavlja zgolj in samo sredstvo nadzora in razčlovečenja nad katerim skrbno bdijo do zob oboroženi plačanci ter okupacijski vojaki.
Palestinke in Palestinci potrebujejo pravo pomoč in ne kolonialnega humanitarizma. Pomoč, ki bo predrla izraelsko blokado stradanja in smrti, ne pa se ravnala po njenih zapovedih. Na nas – delovnih ljudeh sveta – je, da z nenehnim pritiskom na lastne oblastnike in neutrudnim grajenjem mrež solidarnosti s Palestino, prispevamo svoj del v tem boju. V boju za prebitje blokade, za konec okupacije in genocida ter vzpostavitev svobodne Palestine – od reke do morja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega