Zadnje tedne spremljamo vse daljši seznam podjetij, ki kljub mastni državni podpori zapirajo fabrike. Čaki, čaki, kdo je zdaj na Slovenskem gospodar?!
Ti primeri nam lepo pokažejo, da odnos med državo in kapitalisti ni tak, kot se zdi na prvi pogled. V zadnjih desetletjih se je kapital povsem internacionaliziral, z vse večjo mobilnostjo se je osvobodil koncesij, ki si jih je v zgodovini priborilo delavsko gibanje.
Mantra države je postala konkurenčnost. Simpl rečeno: koliko gre lahko država s svojimi predpisi na roke kapitalu. To pomeni zniževanje delavskih standardov, ugodne davke, ohlapno okoljsko regulacijo … pa tudi dobro pravno državo (za zaščito privatne lastnine) in primerno usposobljeno delovno silo.
Poleg tega država neposredno podkupuje kapital s subvencijami. Državni denar je, ne glede na liberalne pravljice o prostem trgu in zasebni pobudi, za kapital bistven. Recimo: gradbeni in infrastukturni posli, javna naročila (npr. v zdrastvu), spodbude za tehnološki razvoj, …
Podkupovanje s subvencijami je od teh naštetih načinov celo najbolj smiselno, ker vsaj ne napada standarda delavcev in varovanja narave. Če je pametno usmerjeno, lahko prinese tudi pozitivne spremembe (npr. zeleni kapital namesto fosilnega).
Kapital bo javni denar seveda pocuzal, zanj ni lažjega zaslužka. A bo pač vedno iskal boljše pogoje za akumulacijo, naj bo to cenejša delovna sila, bližje dobavne poti, manjši davki, slabša okoljska regulacija…
Dokler država zagotavlja svetost privatne lastnine, je kapital vedno vsaj korak (ali pa tudi dva) v prednosti. Država je odvisna od gospodarske rasti, ki prinaša davke in delovna mesta.
Kapital pa nima državljanstva, niti domovine, zanima ga samo profit. Kalkulira vse mogoče stroške in vidike, kje bo lahko najbolj uspešno izkoriščal delo.
Logična zaključka sta le dva: kapital naj ne bo več privatna lastnina, internacionalizem pa je nuja za napredna gibanja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega