Plastičnih odpadkov za enkratno uporabo je kljub vse večji razširjenosti (skorajda neuporabnih) papirnatih slamic več kot kdajkoli prej. Leta 2021 je bilo v primerjavi z letom 2019 proizvedenih dodatnih 6 milijonov ton odpadkov. Skoraj nobene plastike pa ni mogoče reciklirati. Medtem ko industrija, ki je kriva za krizo, že desetletja ve, da recikliranje v kapitalizmu nikoli ne bo dolgoročno uspešno, se odgovornost za reševanje krize prenaša predvsem na posameznike. Učijo nas, da smo lahko vsi del rešitve, če le recikliramo.
Reciklira se zelo malo plastike: po eni od ocen je na svetu recikliranih približno 10 odstotkov plastičnih odpadkov (https://bit.ly/435PkoK), v ZDA pa morda le od 5 do 6 odstotkov (https://bit.ly/3v0WKgn). To pa predvsem zato, ker je proizvodnja nove plastike cenejša od recikliranja stare plastike. Donosno je tudi sežiganje (ali sosežiganje) odpadkov, na kar najbolje kaže lokalni primer iz Anhovega. Prelaganje odgovornosti na posameznika, ki mora plastiko odvreči samo v pravi koš in bo vse ok, ker se bo plastika reciklirala, ne drži vode. Hkrati ima proizvodnja plastike veliko škodljivih učinkov na okolje in zdravje ljudi.
Plastika se v okolju ne razgradi, zato se kopiči v zraku, vodnih poteh, kmetijskih tleh, rekah in oceanih. Številne študije in poročila so že večkrat jasno pokazala, da se oceani in kopno dejansko utapljajo v plastičnih odpadkih, ki nas zastrupljajo, še preden postanejo smeti (https://bit.ly/3SVv04A). Plastika zastruplja okolje med izdelavo (https://bit.ly/3uTU2JF), uporabo (https://bit.ly/3Ip5hgg), ko jo odvržemo ter ko jemo hrano iz tega okolja (https://bbc.in/3InpV09).
Pred kratkim so mikroplastiko odkrili tudi v človeški krvi in materinem mleku, kar kaže na razširjeno onesnaženje človeških teles. Vpliv mikroplastike na zdravje še ni popolnoma znan, vendar je bilo v laboratoriju dokazano, da mikroplastika povzroča poškodbe človeških celic. Delci bi se lahko ujeli v tkivo in povzročili vnetje, kot to počnejo delci onesnaženega zraka, ali pa bi lahko škodljivo delovanje povzročale kemikalije v plastiki (https://bit.ly/3uWQy9b). Plastiko lahko torej res najdemo povsod – tako v našem telesu, kot v našem okolju. Zaradi naraščajoče svetovne proizvodnje plastike se problem mikroplastike v okolju samo še poglablja.
Proizvodnja plastike je kriva tudi za visok delež izpustov CO2. Leta 2019 sta proizvodnja in sežiganje plastike v ozračje izpustila več kot 850 milijonov ton toplogrednih plinov, kar je enako emisijam iz 189 elektrarn na premog. Plastika je skoraj v celoti izdelana iz fosilnih goriv. Zemeljski plin, nafta in premog predstavljajo 99 % snovi, ki se uporabljajo za njeno izdelavo. Zato se vpliv plastike na podnebje ne začne v oceanih, temveč na mestih, kjer se pridobiva fosilna goriva. Reciklira pa se samo kanček proizvedene plastike.
Kot je v nedavnem poročilu ugotovil Center za podnebno integriteto, je industrija plastike že desetletja vedela, da je recikliranje plastike veliko težje, kot se to predstavlja. To je bilo razvidno tudi iz njenih oglaševalskih in lobističnih akcij. Mit o učinkovitosti recikliranja v kapitalizmu so širili, da bi ljudi odvrnili od očitnih težav z odpadki in še bolj očitni rešitvi: proizvajati manj plastike (https://climateintegrity.org/plastics-fraud).
Največja zmaga te industrije v zadnjih desetletjih je bila ta, da je prepričala ljudi, da so plastični odpadki njihov problem. Proizvodnja plastike v resnici še zdaleč ni posledica “povpraševanja potrošnikov” in torej krivda posameznikov, temveč je vpeta v kapitalistični sistem, ki temelji na fosilnih gorivih, saj je plastika stranski produkt proizvodnje teh goriv. V razpravah o uporabi plastike se za ta okoljski problem običajno krivita množično potrošništvo in “kultura metanja odpadkov”. Vendar te kulture ni ustvarilo povpraševanje množic, temveč so jo spodbujale in vzpostavile korporacije, ki imajo od nje dobiček.
Plastične vrečke, utelešenje plastike za enkratno uporabo, so bile sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so jih prvič uvedli, dokaj nepriljubljene. Toda na koncu je velike trgovine prepričala cena. Papirnate vrečke so bile tri do štirikrat dražje in ko je plastične vrečke uvedla ena ali dve veliki trgovinski verigi, so v konkurenčnem boju do dna vse trgovine prešle na plastične. Hkrati so bili številni izdelki preoblikovani tako, da jih je bilo mogoče uporabiti le enkrat, od vžigalnikov, pisal, britvic do slamic. Vse večjo potrošnjo materialov je torej usmerjala proizvodnja in ne obratno!
Kljub vsem dokazom o škodljivosti kurjenja fosilnih goriv kapitalizmu ne uspe odpraviti svoje odvisnosti od fosilnih goriv, saj ta predstavljajo temelj kapitalistične akumulacije. Namesto tega širi ali poskuša s tehnologijami za zajem ogljika ohraniti že ustvarjeno infrastrukturo za fosilna goriva, kar pomeni, da je še naprej logično – in zelo donosno – uporabljati stranske produkte proizvodnje fosilnih goriv za izdelavo vedno več plastike. Morda nič ne povzame neracionalnosti kapitalizma bolje kot to, da se materiali, ki lahko trajajo praktično večno, uporabljajo za izdelavo izdelkov, namenjenih zato, da se jih zavrže.
Plastika torej predstavlja velik problem. Vendar pa moramo namesto moralizajočega pristopa do potrošnikov krivdo in svojo jezo usmeriti na proizvajalce plastike, naftna in plinska podjetja. Da bi preprečili katastrofalne podnebne spremembe, moramo fosilna goriva opustiti in fosilna podjetja, ki plastiko proizvajajo, odpraviti. Če želimo preprečiti, da bi se oceani in narava “zamašili” s plastiko, moramo zmanjšati tudi proizvodnjo plastike.
Logika kapitalizma – postavljanje dobička na prvo mesto – pa narekuje nasprotno. Povsem mogoče si je predstavljati svet z manj plastike ali celo brez nje, vendar bi bilo to v nasprotju z interesom kapitalistov in kapitalizmom kot takim. Od kapitalistov ne moremo kar pričakovati, da bi opustili svoje naložbe v infrastrukturo fosilnih goriv ali da bi se odpovedali proizvodnji nečesa, kar je tako donosno. Zato jih bomo morali v to prisiliti z množičnim delavskim bojem. Za dolgoročno rešitev, ki bo v skladu s potrebami ljudi in planeta, pa moramo to povezati s širšimi zahtevami in gibanjem, ki si mora kot cilj postaviti zrušitev izjemno neracionalnega, netrajnostnega in izkoriščevalskega kapitalističnega sistema. Zato, vrzimo kapitalizem na smetišče zgodovine!
Vir slike: https://bit.ly/49FFFYp
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega