S približevanjem novega šolskega leta v medijih vse pogosteje zasledimo naslove o tem, da je stanje v slovenskih šolah katastrofalno, da se šole soočajo s pomanjkanjem učiteljev, da so starši in njihova vmešavanja v delo učitelja postala nevzdržna, da so učitelji premalo plačani za svoje delo, da v šole vdira umetna inteligenca.
Omenjeni problemi so v zadnjem času resnično v porastu, a mediji le redko poročajoo tem, kaj je sploh funkcija šole v kapitalistični družbi in zakaj je prišlo do drastičnega padca delavskih standardov v učiteljskem poklicu. Šola se je začela obnašati kot storitvena dejavnost. Kljub javnemu financiranju, se, sploh srednje šole, v zadnjih letih še bolj očitno obnašajo kot da opravljajo tržno dejavnost. Šole so postavljene v tekmovalni položaj, ki najbolj pride do izraza ob razglasitvi rezultatov mature in NPZjev. V to jih sili način financiranja, ki je odvisen od vpisa, ta pa od rezultatov in velikokrat nadstandardnih programov, ki jih financirajo bodisi starši ali pa se financirajo iz donacij. Ni naključje, da šole, predvsem gimnazije, ki dosegajo najboljše rezultate mature, obiskujejo dijaki iz premožnejših družin. Na ta način se je v primeru srednjih šol že vzpostavila logika, da imamo »dobre« in »slabe« šole.
Šola je od zmeraj predstavljala ideološki aparat države in sistema. Do vzpostavitve široke mreže javnega in dostopnega šolstva je prišlo v času socializma, to priznavajo celo liberalci. A šola ima danes kljub infrastrukturi vzpostavljeni v socializmu drugačno funkcijo. Predstavlja pripravništvo za kapitalistični trg delovne sile. V njej se pretaka kapitalistična ideologija, ki se vse bolj pozna v vdoru učnih vsebin finančnega opismenjevanja, marketinga, podjetništva in poudarjanju storilnosti. Sem spada še promocija EU in njenih institucij kapitala ter vojske, ki preko brezplačnih predstavitvenih dejavnosti novači mlade dijake predvsem po tehniških in poklicnih šolah.
Še zmeraj obstaja prepričanje, da je šola institucija, ki blaži razredne razlike med otroci. Toda mit o meritokraciji, kot ga je poimenoval že Marx, je laž, ki ji lepše rečemo socialna mobilnost. Za tem je škodljiva logika, ki pedagoške delavce prepričuje, da je poklic učitelja »poslanstvo«, da učencem pomagajo pridobiti izobrazbo in posledično dobro službo. Do neke mere to še zmeraj drži Ampak še učitelji, ki mitu o meritokraciji verjamejo, vse bolj opažajo razredne razlike med učenci in s tem povezane omejitve že od samega vstopa v izobraževanje.
Ideje o socialni mobilnosti in meritokraciji lahko umestimo v razprave o vlogi izobraževanja v kapitalistični družbi. Pri tem obstaja zanimivo soglasje med liberalnimi in marksističnimi teorijami izobraževanja. Obe se strinjata, da je funkcija izobraževalnega sistema „dodeljevanje vlog“. Za liberalce to pomeni, da je šola ključno gonilo meritokratske družbene mobilnosti, ki razvršča ljudi v hierarhije, pri čemer so tisti, ki so najbolj sposobni in najbolj usposobljeni, uspešni v izobraževanju, na univerzi in v najbolje plačanih poklicih. Tisti, ki se poslužujejo razredne analize, na to dodeljevanje vlog gledajo bolj kot na sredstvo za razvrščanje in pripravo učencev na kapitalistični trg dela. Pedagoški delavci hote ali nehote opravljajo vlogo reproducentov sistema družbene mobilnosti. Kdo danes sploh še želi opravljati delo učitelja?
V Sloveniji že dalj časa opažamo trend manka pedagoškega (in nepedagoškega) kadra v šolah, ki je med drugim posledica padca delavskih standardov. Pri tem ne gre samo za relativno nizke plače učiteljev (začetnikov), kot to pogosto predstavlja Sindikat vzgoje in izobraževanja, ampak tudi velike obremenitve delavcev. Tukaj govorimo predvsem o čustveno izčrpajočem delu, pritiskih staršev, opravljanje vse več administrativnih nalog, številnih projektih, ki so pogosto sami sebi namen in služijo izključno promociji hkrati pa izčrpavajo učitelje, ki se zaradi tega vse manj posvečajo pouku in vzgajanju mladine.
Delo v šoli je vse bolj podvrženo prekarizaciji. To nam kaže nedavno poročilo Zavoda za zaposlovanje, ki je razkrilo, da je bilo v počitniških mesecih na področju vzgoje in izobraževanja na zavodu na novo prijavljenih okrog 900 ljudi. Ministrstvo se je izgovarjalo, da gre po večini za nadomeščanja in zaposlitve za določen čas pri osebah z neustrezno izobrazbo, a šolsko leto se zaključi šele konec avgusta in ne junija, ko je konec pouka. Z novim šolskim letom se jih ponovno zaposli in tako šole na vsakega zaposlenega, ki se mu pogodba izteče, prihrani za dve mesečni plači. Na Zavodu za zaposlovanje so dodatno pojasnili, da gre v polovici primerov za tehnični kader – kuharice, čistilke, hišnike, administratorje, računovodkinje, ki je hkrati tudi najslabše plačan in v srednjih šolah pogosto outsourcan.
Tu pa nastane nov problem: vse večji prepad med pedagoškim in nepedagoškim kadrom, ki se kaže v slabši sindikalni organiziranosti tehničnega kadra v vzgoji in izobraževanju. Z najemanjem čistilk in organizacijo malice preko zunanjih izvajalcev t.j. agencij, se razbija kolektiv in na ta način ločuje pedagoški kader od nepedagoškega. S tem tudi znotraj sindikaliziranega delavstva v vzgoji in izobraževanju prihaja do partikularnih zahtev, kar vodi v nesolidarno obnašanje pedagoških delavcev, ko se gre njihovi sodelavci (tehnični kader) borijo za boljše delovne razmere in višje plače. Če šole ostanejo brez kuharic in čistilk, jih lahko zapremo.
Kljub vsemu poklic pedagoškega delavca nudi relativno veliko mero avtonomije pri poučevanju in opravljanju poklica. Ta avtonomija v primerjavi z mnogimi drugimi poklici prinaša več možnosti za organiziranje (kar nam kaže še zmeraj visoka stopnja sindikaliziranosti delavcev v šolah) in nenazadnje tudi možnosti za politično (napredno) radikalizacijo mladih. Šole bi naj že v svoji osnovi učence učile kritičnega razmišljanja, čas je da pričnejo to tudi udejanjati na način, ki presega logiko uničevalnega kapitalističnega sistema. To pa je mogoče le z organiziranim delavstvom, ki ne postavlja zgolj ekonomskih zahtev, ampak zahteve po konkretnih političnih spremembah.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega