V nedeljo zvečer se je iznad televizijskih studiev osrednjih medijskih hiš po Nemčiji prikazal beli dim. Nemčija je izvolila novega kanclerja. Na parlamentarnih volitvah so slavili konservativci združeni v Krščansko demokratsko unijo in njeno manjšo sestrsko stranko, bavarsko Krščansko socialno unijo (CDU/CSU). Njihov voditelj Friedrich Merz, dolgoletni korporacijski odvetnik in član upravnih odborov številnih multinacionalk, bo na čelu vlade zamenjal voditelja poraženih socialdemokratov (SDP), Olafa Scholza.
Obe osrednji nemški politični stranki sta v seštevku glasov sicer zabeležili najslabši rezultat v zgodovini. Še leta 2005 je zanju glasovalo slabih 70 % tistih, ki so se udeležili volitev, v nedeljo ju je obkrožilo manj kot 45 % tistih, ki so volili. Levji delež glasov, ki sta jih izgubili, je uspela prevzeti vzhajajoča fašistična sila, Alternativa za Nemčijo (AfD). Z več kot desetimi milijoni prejetih glasov se je zavihtela na drugo mesto. S tem so fašisti postali glavna opozicijska stranka v eni izmed ključnih držav imperialističnega jedra. Trendi iz evropske (pol)periferije so se prelili v center.
Kljub visokoletečem moraliziranju o postavitvi “požarnega zidu”, ki naj bi onemogočil prihod skrajne desnice na oblast, je moč pričakovati, da bo prihodnja nemška vlada nadaljevala s politikami, ki bodo AfD v prihodnjih letih pripeljale še mnogo bližje oblasti. Glede na napovedi bodočega kanclerja Merza bo prišlo do še obsežnejših proračunskih rezov na področju javnih storitev, vlada bo dodatno znižala davke na kapital in najvišje zaslužke, v skladu s trendi, ki jih zasledujejo vsi politični predstavniki evropskih vladajočih razredov, od britanskih laburistov do slovenskih liberalcev, pa se bodo močno povečali izdatki za oboroževanje.
Takšne proti-delavske, anti-socialne in pro-vojne politike, ki ne uživajo ljudske podpore, bodo med običajnimi ljudmi sprožile še večji odpor proti političnemu establišmentu, katerega levi in desni del bosta najverjetneje družno oblikovala novo vladajočo koalicijo. Če napredne politične sile ne bodo uspele tega odpora kanalizirati v smeri izgradnje socialistične alternative obstoječemu redu, bo ta pomenil zgolj še dodaten veter v jadra AfD in drugih nazadnjaških gibanj. Ti se že trenutno že spretno pozicionirajo kot osrednje anti-sistemske politične opcije.
V kontekstu izgradnje takšne alternativne politike velja nekaj pozornosti nameniti tudi volilnim izidom, ki sta jih dosegli stranka Die Linke in Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW). Slednje je parlamentarni prag, ki je v Nemčiji postavljen na 5 %, zgrešilo za nekaj več kot 12.000 glasov, Die Linke pa je na drugi strani prejela 8,7 % volilno podporo. Skupaj je za obe volilo nekaj manj kot 7 milijonov nemških državljank in državljanov.
Die Linke je slavila med volivkami in volivci mlajšimi od 25 let, prav tako je dosegla zavidljive rezultate v nekaterih urbanih središčih na vzhodu države (npr. Berlin, Leipzig, Erfurt). Vendar nas ti podatki, ki so jih množično delili tudi predstavniki Levice pri nas, ne smejo privesti do napačnih sklepov. Nobeni od samodeklariranih levih opcij ni uspelo resneje poseči v bazen delavskih glasov. Njihova volilna baza je z dotokom nekaterih razočaranih volivk in volivcev Zelenih ter socialdemokratov postala po svoji naravi še bolj srednjerazredna. Med tistimi, ki se samodeklarirajo za delavke oz. delavce ter med tistimi, ki so trenutno brez zaposlitve je premočno zmagala AfD. Zanjo je glasovalo 38 % tistih, ki se imajo za delavke in delavce, na drugi strani je Die Linke in BSW skupaj podprlo 13 % tistih, ki se samouvrščajo v kategorijo delavk in delavcev. Gre za dejstvo, ki ga ne moremo ignorirati. V njem tiči eno ključnih strateških vprašanj, ki si ga morajo zastaviti napredne sile povsod po svetu.
Prav tako ne gre zaradi relativno solidnega volilnega rezultata, ki ga je dosegla Die Linke spregledati nazadnjaških in pro-izraelskih stališč, ki jih je dobršen del stranke zastopal v zadnjem sklicu parlamenta. Spomino, Die Linke ni nasprotovala resoluciji, ki jo je lani sprejel Bundestag in po kateri je se kot protisemite uradno označuje vse, ki na kakršenkoli način izražajo “sovraštvo do države Izrael.” Noben izgovor o “posebni nemški izkušnji” ne prekrije smradu in zatohlosti takšne odločitve.
Poleg obeh osrednjih političnih strank (CDU/CSU in SPD) so na volitvah polom doživele tudi preostale politične sile ekstremnega centra. Liberalci (FDP) so ostali globoko pod parlamentarnim pragom, Zeleni pa so v primerjavi z volitvami izpred štirih let izgubili več kot milijon glasov. Promotorje vojne za vsako ceno in glavne oglaševalce ozelenitve kapitalizma so volivke in volivci potisnili proti politični anonimnosti.
Delovne ljudi v Nemčiji čaka obdobje rastočega militarizma in padajočega življenjskega standarda. Ljudsko nezadovoljstvo nad oblastmi bo nepovratno naraščalo. Napredne politične sile, ne zgolj te, ki trenutno sodelujejo v elektoralnih tekmah, imajo možnost, da ga ustrezno artikulirajo in usmerijo proti resničnim sovražnikom. Vojnim dobičkarjem, bankirjem, političnim lakajem kapitala in drugim predstavnikom vladajočih razredov.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega