Prvega maja smo praznovali vse delavke in delavci sveta. Slavili smo naše boje, aktivno ustvarjalnost delovnih ljudi v njih, napredno politično misel, ki nas vodi v smeri socialistične transformacije naše družbe ter naše zmage, ki izhajajo iz tega.
V osrednjih medijih in med večino uradnih predstavnikov organiziranega dela delavstva (profesionalni sindikalni aparat) se je v zadnjih nekaj desetletjih razširila tradicija, da se ob prvem maju podaja sporočila, ki so osredotočena zgolj na vedno slabši ekonomski, družbeni, politični in siceršnji položaj delavstva. Temu se po navadi doda še zgodovinski kotiček o samem izvoru praznika in poziv državi naj poskrbi za boljši ter učinkovitejši nadzor nad kršitelji delovnopravne zakonodaje.
Vedno slabši dostop do javnih storitev, njihova postopna privatizacija in zmeraj višja stopnja izključenosti delovnih ljudi iz mnogih segmentov družbenega življenja (kulturno in športno udejstvovanje, odločanje na delovnih mestih), nižanje delavskih standardov, okoljska kriza ter inflacija so gotovo problemi, ki vsakodnevno zadevajo delavstvo pri nas in po svetu. Toda s pisanjem in govorjenjem, ki odgovornost za njihovo razrešitev prenaša proč od delovnih ljudi in v parlamentarne hodnike, vladne sobane in sejne sobe tripartitnih pogajalskih skupin, se delavstvo umetno potiska zgolj v položaj pasivnega opazovalca svojega vedno bolj bednega družbenega položaja. Takšno početje daje še dodaten pospešek siceršnjim trendom individualizacije in atomizacije delovnih ljudi, kar vse vodi v smeri politične in siceršnje pasivizacije delavstva.
To pa je proces katerega koristi v največji meri žanjejo lastniki kapitala in njegovi politični upravljalci. Le ta namreč utrjuje družbeno-ekonomski red, ki zagotavlja prevlado njihovih privatnih interesov nad potrebami celotne družbe.
Toda mnogi primeri širom sveta nam kažejo, da delavstvo ne sprejema mehansko svoje predvidene vloge pasivnih opazovalcev, ampak da velikokrat stopa na čelu širših naprednih političnih bojev in nastopa kot aktiven element v spreminjanju lastnega položaja in družbe kot celote. Mnoge od teh bojev smo v preteklem letu spremljali tudi na Rdeči pesi. Tako smo poročali o največji univerzitetni stavki v zgodovini ZDA, ki je izbruhnila zaradi dodatne komercializacije izobraževalnega sistema in nevzdržne stanovanjske politike (https://bit.ly/3Xm9ibv), solidarno smo podprli delavke in delavce TUŠ-a v njihovih prizadevanjih za izboljšanje ekonomskega položaja (https://bit.ly/3gpSC27), prispevali smo svoj delež v borbi, ki jo pogumno vodi nekdanja novinarka Večera, Ana Lah (https://bit.ly/3p5FX8q), udeležili smo se letošnjega podnebnega štrajka (https://bit.ly/3nlEE4Z) in poročali o mnogih drugih naprednih političnih bojih, katerih osrednji motor mora (p)ostati delavstvo.
Po koncu praznikov, ko nas je bil dobršen del vsaj za nekaj časa izključen iz neposrednega procesa kapitalističnega izkoriščanja, se dajmo skupaj podat v nove boje za svet, kjer bodo na prvem mestu družbene potrebe in ne privatni interesi. Živel prvi maj! Živele delavske zmage!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega