V preteklih dneh so v več mestih na Kubi izbruhnili protesti. Ljudi je na ulico pognalo pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin, med katerimi prevladujejo hrana, gorivo in zdravila. Ob tem se otoška država sooča še z največjim skokom števila okuženih s koronavirusom od izbruha epidemije.
V svetovnih in domačih mainstream medijih se je s pomočjo »neodvisnih analitikov« (zelo poveden primer tega je vključevanje Toneta Hočevarja v Odmeve na prvem programu nacionalke https://cutt.ly/lmJpHwo), ustvarilo politično ozračje, ki kar kliče po mednarodni »humanitarni« vojaški intervenciji. Ta bi odstranila dosedanjo oblast, na njeno mesto postavila »borce za svobodo«, ki bi v kubansko družbo vpeljali vse elemente kapitalističnih produkcijskih odnosov, zagotovili ugodno poslovno okolje za tuje investitorje in poskrbeli za trajno dominacijo Združenih držav Amerike (ZDA) na tem področju. Recept, ki smo ga v praksi videli že prevečkrat.
Takšne analize in poročanja so privilegij protestov na globalnem jugu. Nihče si ne upa pozvati k humanitarni vojaški intervenciji v ZDA, ki v zadnjih letih doživlja še najbolj nasilne proteste, ki je država z največim deležem (političnih) zapornikov — da ne omenjamo taborišča v Guantanamu. ZDA je država prvega sveta, kjer prebivalstvo periodično ostaja brez elektrike, ogrevanja in zdravstvene oskrbe. Ko protestirajo kubanci, je to zaradi obvezne ekonomske in politične neprimernosti “komunizma”, ko protestiramo doma ali v ZDA pa je to zaradi ekscesov sicer delujočega kapitalizma.
Temeljni razlog za pomanjkanje se skriva v ekonomski blokadi Kube, ki jo že šest desetletji izvaja vsakokratna ameriška administracija. Po izračunih britanske organizacije Cuba Solidarity Campagin, je Kuba zaradi nje izgubila 753 milijard ameriških dolarjev. Nekdanji predsednik Trump je blokado še zaostril, zaradi tega na otok niso prišli nujno potrebni deli za respiratorje in ostala medicinska oprema, ki jo je država potrebovala za spopadanje z epidemijo koronavirusa. Bidenova administracija ni odpravila nobenega od teh ukrepov. ZDA so namesto tega, skupaj z Izraelom, kot edine, slab mesec nazaj, na zasedanju generalne skupščine Organizacije združenih narodov (OZN), znova glasovale proti ukinitvi ekonomske blokade.
Upravičene skrbi delovnih ljudi na Kubi, se želi izkoristiti za namen kontrarevolucije, katere največja žrtev bodo prav ti. Kljub izredno težavnim zunanjim okoliščinam pritiska kapitalističnega hegemona, pa si tudi kubanska oblast zasluži kritiko. Varčevalne reforme, ki jih je vpeljal novi predsednik Miguel Diaz-Canel, v kombinaciji z liberalizacijo nekaterih gospodarskih dejavnosti in avtoritarnim režimom na premnogih delovnih mestih, so gotovo negativno vplivale na stanje socialistične revolucije na otoku.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega