V luči protestov proti pokojninski reformi v Franciji (o katerih smo že nekaj napisali ) povzemamo zelo zanimiv članek marksističnega ekonomista Michaela Robertsa, ki obelodani praznost argumentov za višanje upokojitvene starosti v Franciji in na sploh.
Kaj so pokojnine? Pokojnine so v resnici odložene plače, odbitki od dohodka iz dela, za plačilo dostojnega dohodka, ko se ljudje upokojijo. Po desetletjih dela (in izkoriščanja) bi morali imeti delavci in delavke pravico, da se ustavijo in uživajo zadnja leta življenja brez napora, ne da bi bili v revščini. Toda kapitalizem v 21. stoletju si ne more “privoščiti” plačila dostojnih pokojnin, ko se delavci upokojijo. Zakaj?
Uveljavljeni argumenti so ponavadi trije. Prvič, demografski trendi, zlasti v razvitih kapitalističnih gospodarstvih, pomenijo, da več ljudi dosega upokojitveno starost in manj ljudi je v delovni dobi. V praksi to pomeni, da tisti, ki delajo, morajo plačati več davkov za tiste, ki so se upokojili.
Drugi argument je, da se je zdravje ljudi izboljšalo in pričakovana življenjska doba tako podaljšala, da se je “vrzel” med prenehanjem dela in smrtjo preveč povečala. Kruta ironija je, da se znižanja pokojnin, ki se poskušajo uvesti zaradi spremenjene demografije, dogajajo, ko je pričakovana življenjska doba v velikih gospodarstvih v resnici začela padati. V prvem desetletju tega stoletja se je pričakovana življenjska doba vsako desetletje podaljšala za skoraj tri leta. Zdaj pa je pričakovana življenjska doba ob upokojitvi dve leti krajša od prej pričakovane (https://bit.ly/3KoMH9C).
In tretji argument je, da so pokojnine strošek za državno blagajno in gre nekako takole: za pokojnine gre preveč javnega denarja, s čimer se zmanjšujejo razpoložljiva sredstva za druge pomembne javne storitve. Vlade so prisiljene v proračunske primanjkljaje, ki povečujejo javni dolg in tako zvišujejo stroške obresti, ki se še bolj zajedajo v javno blagajno. V primeru Francije pa je primanjkljaj, ki naj bi ga ustvaril pokojninski sistem (od 10 do 12 milijard evrov na leto) v resnici majhen, ko ga primerjamo s stroški ukrepov, uvedenih kot odziv na pandemijo (165 milijard evrov) in energetsko krizo (okoli 100 milijard evrov), ter zavezami predsednika Macrona, da bo več vlagal v jedrsko energijo (50 milijard evrov) in obrambo (100 milijard evrov do leta 2030).
Tudi če sprejmemo, da je ta (ne tako velik) primanjkljaj treba zapolniti, se je potrebno vprašati kako. Zakaj bi ga bilo treba zapolniti s siljenjem ljudi, da delajo dlje ali plačujejo višje prispevke iz svojih plač zdaj, da bi kasneje dobili dostojne pokojnine? Sredstev je v resnici dovolj, če so pravilno organizirana in v celoti izkoriščena. To pa je hkrati politična izbira in vprašanje organiziranosti gospodarstva. Ali želi država uporabiti svoje vire, da bi lahko ljudje prenehali delati pri 60 ali 65 letih in imeli dovolj dohodka za udobje, ali ne?
To je odvisno od dveh stvari: prvič, ali gospodarstvo ustvari dovolj virov in dovolj raste, da poskrbi za svoje starejše prebivalstvo, ki se lahko prav tako povečuje kot delež prebivalstva. Namesto tega se kapitalistična gospodarstva v 21. stoletju soočajo z upočasnjeno gospodarsko rastjo in že tremi obdobji drastičnega gospodarskega padca, z možnostjo novega prav zdaj. Svetovna banka ocenjuje, da bo najvišja svetovna dolgoročna stopnja rasti do leta 2030 padla na najnižjo raven v treh desetletjih. Med letoma 2022 in 2030 naj bi se povprečna globalna potencialna rast BDP zmanjšala za približno tretjino glede na stopnjo, ki je prevladovala v prvem desetletju tega stoletja – na 2,2 % letno. Za države, kot je Francija, bo stopnja rasti precej pod 2 % – dejansko le 1,2 % na leto. Na zadostno rast je torej težko računati.
In drugič, ob omejenih sredstvih je mogoče dostojne pokojnine zagotoviti tudi z ukinitvijo drugih stroškov, kot so reševanje bank v kriznih razmerah, povečana poraba za orožje, subvencije za zasebna podjetja za naložbe v fosilna goriva in nizkih davkov za najbogatejše in korporacije itd. V resnici torej ne gre za izbiro med visokimi pokojninami, dobrim zdravstvenim ali kvalitetnim izobraževalnim sistemom.
Odgovora za “reševanje” pokojninskega sistema ne moramo iskati niti v privatizaciji pokojnin. Pokojninske sheme podjetij že zdaj ne izpolnjujejo potreb delavcev. Prvič, managerji zasebnih pokojninskih skladov imajo že tako visoke provizije za upravljanje pokojninskih skladov. Drugič, tej managerji ne morejo zagotoviti zadostnih donosov ob investiranju v delnice in obveznice, tako da zasebni pokojninski skladi pogosto zaidejo v primanjkljaj. Zato se zatečejo k tveganim naložbam, da bi poskušali povečati donose, kar lahko privede do kriz in izgub. In tretjič, večina zasebnih shem ne temelji na plači ob upokojitvi, temveč na znesku prispevkov od plače, kar pomeni, da je znesek nato odvisen od managerjev pokojninskih skladov in njihovih vlaganj. Zasebne pokojninske sheme so prevara – in tako ali tako jih večina delavcev nima.
Vendar pa kapitalistična gospodarstva vsakih 8–10 let doživijo upad proizvodnje in naložb in zaidejo v krizo, kar znatno prizadene državne prihodke in pogosto vodi do reševanja bank in multinacionalk ter dodatno zmanjša prihodke za plačilo javnih storitev in pokojnin. Planirano gospodarstvo, kjer proizvodnja ne bi temeljila na profitu in ne bi bila podvržena rednim in ponavljajočim se krizam, bi si lahko dokaj hitro “privoščilo” dostojne pokojnine.
Francoski politični razred se je torej odločil, da bo pokojninski sistem “rešil” z zvišanjem upokojitvene starosti. Ljudje bodo morali delati dlje in to vključuje tiste, ki opravljajo težko, fizično ali psihično stresno delo, ki ga ni mogoče delati več kot nekaj desetletij, če že. Nekateri bi morda rekli, da je 64 let za upokojitev celo v redu, ker je v mnogih državah upokojitvena starost precej višja (zdaj je v Združenem kraljestvu 67 let). Toda večina Francozov se s tem ne strinja. Zanje je bila upokojitvena starost težko izbojevana pravica, skupaj z boljšimi socialnimi storitvami, ki jih ljudje ne želijo izgubiti.
Celoten članek v angleščini lahko preberete tukaj: https://bit.ly/40KJzua
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega