Teroristični napad izraelske tajne službe Mosad je v Libanonu terjal že najmanj 32 smrtnih žrtev. Več sto ljudi je bilo v napadih ranjenih, med njimi tudi otroci. Praktično sočasno s terorističnimi napadi je Netanjahujev kabinet glasoval o »širitvi izraelskih vojnih ciljev«. Da poenostavimo: Izrael želi vojno razširiti na libanonsko mejo, uvod v to pa je teroristični napad Mosada. Kot smo že vajeni, je argument za širitev izraelske agresije tudi tokrat »obramba pred terorizmom«. In kot smo se že navadili, za Izrael ponovno veljajo dvojni standardi za terorizem.
Če bi Iran, Hezbolah ali Hutiji izvedli tako obsežen napad, bi se celotna t.i. mednarodna skupnost (tj. kolektivni zahod pod dominacijo ZDA) dvignila v zrak in ga odločno obsodila. Storilce bi označila za teroriste in jih uvrstila na črno listo. Nato bi v imenu pravice do samoobrambe z najsodobnejšim orožjem oborožili tiste, ki so bili napadeni. Gre za napad, ki več kot očitno krši suverenost Libanona, Izrael pa ponovno igra žrtev ter širi in nadaljuje vojno z vsemi sredstvi. .
Izrael je najbolj zvest vazal imperialne politike ZDA na Bližnjem vzhodu, zato sankcij tudi tokrat ne gre za pričakovati. ZDA se branijo, da za napad niso vedeli, toda do sedaj se je izkazalo, da so ameriške obveščevalne službe zelo dobro obveščene o izraelskih namerah. ZDA so svoje izgovore o nevednosti dopolnile še s pozivom Iranu, da naj ne izkorišča »incidenta za povečevanje nestabilnosti«. Zahodni imperialistični blok pod taktirko ZDA ponovno obrača zgodbo o tem, kdo je agresor in kdo žrtev.
Spomnimo: Izrael na ozemlju Irana ubije vodjo Hamasa, ZDA pa pozivajo Iran k »zadržanosti«. Izrael izvede obsežen teroristični napad v Libanonu (in to na eno izmed strank vladajoče libanonske vladajoče koalicije) in ZDA ponovno pozivajo Iran k »zadržanosti«. Izrael izvaja krvavo morilsko kampanjo proti Palestinkam in Palestincem v Gazi, ki traja že skoraj leto dni in v kateri je bilo do sedaj ubitih 40.000 ljudi, večinoma civilistov; ZDA ga še naprej neomajno podpirajo z milijardami dolarjev vojaške pomoči in sredstev ter obljubljajo, da ga bodo podpirale ne glede na vse in ne glede na to, kdo bo naslednji predsednik ali predsednica.
Zakaj Izrael prav sedaj širi svoje vojne cilje?
Ni naključje, da je na isti dan, kot se je zgodil napad na Hezbolah, izraelska vlada izglasovala razširitev svojih vojnih ciljev za varno “vrnitev” izraelskih državljanov, ki so bili evakuirani s severa. To lahko pomeni, da Izrael pripravlja invazijo na Libanon s ciljem vzpostavitve „varovalnega območja“ za „zagotavljanje varnosti na severu Izraela«. Čeprav ji del izraelskega vojaškega vrha vsaj deklarativno nasprotuje (med njimi tudi izraelski obrambni minister), saj se zavedajo, da gre iz vojaškega vidika za tvegano potezo, je Netanjahu bolj preračunljiv – želi se obdržati na oblasti. Da se obdrži na oblasti, mora nadaljevati vojno, sploh pa zato ker Izraelu ni povsem “uspelo” zradirati Gaze in rešiti talcev (izkazalo se je, da so izraelske obrambne sile z obsežnimi bombardiranjem Gaze pobijale tudi izraelske talce).
Dejstvo je, da je Netanjahuju povsem vseeno za varnost prebivalcev severa, tako kot mu je povsem vseeno za to, kaj se bo zgodilo s talci. To so dojeli celo sorodniki talcev in del izraelske javnosti. Zanj so pač kolateralna škoda. Pravzaprav je Izrael sam tisti, ki s svojimi neselektivnimi napadi velikokrat ogroža svoje prebivalstvo na meji.
Kdo je torej agresor? Izrael je izvedel več kot 80 odstotkov čezmejnih napadov med Izraelom in Libanonom in ubil več kot 80 odstotkov žrtev. Z libanonske strani meje je bilo evakuiranih veliko več civilistov kot z izraelske strani.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega