»Moja država je v vojni in se bori za svoje življenje… ko sem slišal laži in obrekovanja, ki so jih na račun Izraela izrekli številni govorniki na tem odru, sem se odločil, da pridem sem in razčistim stvari.« S temi besedami je Benjamin Netanjahu želel »razčistiti stvari« z zbranimi na generalni skupščini Združenih narodov, ki so javno obsodili izraelski genocid nad Palestinkami in Palestinci. Netanjahu se očitno še ne zaveda, da živi v paralelni resničnosti, kjer je Izrael žrtev, njegove sosede pa »teroristi«.
Mineva že skoraj leto od izraelskega terorja v Palestini. Terorja, ki se je pričel že desetletja poprej, v zadnjem letu pa dobil še bolj uničevalno podobo. Ali če parafraziramo Netanjahuja: »na Bližnjem vzhodu ni kraja, ki ga roka pravice Izraela ne bi mogla doseči.« Če spremljamo politiko Izraela v zadnjih dvajsetih letih, vidimo, da se vzorec ponavlja. Izrael provocira, izziva, nato pa s povračilnimi ukrepi (če smo iskreni, odziv nasprotnika na nenehne provokacije Izraela sploh ni nujen) izvaja etnično čiščenje in pred seboj radira mesta, vasi in naselja, najprej v Gazi, sedaj v Libanonu.
Izrael želi s svojimi provokacijami sprožiti novo vojno, ker jim zmanjkuje vojaških ciljev v Gazi. Vrhunec tega je petkov umor Hasana Nasrale, dolgoletnega vodje šiitskega gibanja Hezbolah. Dejstvo je, da si Izrael bolj želi vojne kot Hezbolah. Že leta 2008 je Netanjahu napovedal, »da bo Izrael eliminiral libanonsko vojsko, uničil libanonsko infrastrukturo in povzročil skrajno trpljenje libanonskega prebivalstva«. Gre torej za vojno napoved in za željo po širši vojni v regiji, katere končni cilj je vzpostaviti popolno vojaško hegemonijo Izraela (in ZDA) na Bližnjem vzhodu. Edini, ki jim to preprečuje je Iran ter njegovi zavezniki, vključno s Hezbolahom. Iran na drugi strani ostaja zadržan in se na provokacije (zaenkrat) ne odziva.
Netanjahujeve trditve, da »želi Iran uničiti skupno civilizacijo in nas vse vrniti v temno dobo tiranije in terorja«, so popolnoma napačne, saj smo v zadnjih dveh desetletjih bili priča deradikalizaciji Irana. To seveda ne koristi Izraelu, saj svoje vojaške akcije nenehno opravičuje z argumentom »samoobrambe pred teroristi«. Iran pa na drugi strani ne želi vojne, saj želi (tudi zavoljo utrditve oblasti) končanje finančnih in gospodarskih sankcij iz strani Zahoda, da bi si s tem zagotovil večjo stabilnosti.
Kako je mogoče, da je Izrael brez sankcij in posledic, zgolj z mlačnimi opomini, opozorili in obsodbami nekaterih voditeljev, zradiral Gazo, preganjal Palestinke in Palestince na Zahodnem bregu in sedaj nadaljuje s svojo ekspanzivno politiko v Libanonu? Brez vojaške in politične podpore ZDA (in njenih zaveznic v Natu, vključno s Slovenijo), to ne bi bilo mogoče. Tudi v času »zatišja« pred ameriškimi volitvami, je podpora ZDA Izraelu nedvoumna. Pa naj volitve zmaga Harris ali Trump. Slednji se je že izkazal kot eden najbolj pro-izraelsko usmerjenih predsednikov ZDA, Harris pa v svoji predvolilni kampanji prav tako izraža neomajno podporo Izraelu.
Izrael lahko počne, kar se mu zljubi in to tudi uresničuje. Tudi arabske sosede Palestine in Libanona so odpovedale na celi črti. Egipt in Saudova Arabija, ki svojega zavezništva z ZDA ne skrivata, posredno omogočata izraelski genocid v Gazi in imperialistično razkosavanje Bližnjega vzhoda. Iran počasi hodi po njunih stopinjah tako, da sklepa kompromise z imperialističnimi silami z namenom ohranjanja oblasti in preprečitve družbenih sprememb v državi.
Pri organiziranju sistematičnega boja proti svetovnemu imperializmu zato ni mogoče računati na ne iranske, sirske, egiptovske ali libanonske vladajoče sloje. Obračuna s sionizmom in imperializmom ni mogoče doseči drugače kot z združenim bojem delovnih ljudi na Bližnjem vzhodu in po vsem svetu.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega