Ko govorimo o fašizmu, radi naštevamo njegove ideološke značilnosti; Umberto Eco jih je naštel štirinajst, od kulta tradicije, strahu pred drugačnostjo, obsedenosti z zarotami in prezira do šibkih do kulta voditelja. A pogosto pozabimo na eno zgodovinsko najpomembnejših stvari — na materialno podstat fašizma; na njegove povezave z velikim kapitalom. Fašizem ne živi samo od mitov, sovraštva in političnih fantazij. Fašizem potrebuje denar, infrastrukturo, gospodarsko moč. Potrebuje zaveznike, in to prav med tistimi, proti katerim se tako rad razglaša. Brez teh povezav težko razumemo, kako se s političnega obrobja prebije do oblasti.
Poglejmo slovenski primer. Petrol je eno najpomembnejših slovenskih podjetij; obvladuje velik del infrastrukture za oskrbo z gorivi. Med njegovimi pomembnimi zasebnimi lastniki je Dari Južna, poslovnež z dolgo zgodovino povezav z različnimi političnimi okolji. Gorivo je strateško blago; njegove cene in marže regulira država. Odnos med Petrolom in oblastjo je torej neposredno gospodarsko vprašanje.
Tik pred volitvami, sredi energetske krize zaradi Trumpove in Netanjahujeve vojne z Iranom, je na številnih Petrolovih črpalkah zmanjkalo goriva. Pomanjkanje je takoj postalo politična kriza; dokaz domnevne nesposobnosti Golobove vlade. Ampak goriva v državi ni kar zmanjkalo; Petrol se očitno ni prav potrudil pri dobavah. Dolge vrste pred črpalkami, prazni rezervoarji, napisi “Goriva ni” – tik pred volitvami so te slike delovale izjemno močno. Proizvajale so občutek pomanjkanja, negotovosti, izgube nadzora; občutek države, ki ne deluje več. Ne glede na to, kako velike so bile motnje v resnici, je bila politična škoda že storjena. Je šlo samo za logistično odpoved ali za namerno sabotažo? A že možnost, da gospodarski akter, ki nadzoruje kritično infrastrukturo, lahko proizvede politično krizo, pove, kako velika je njegova moč.
Potem so prišla poročila o povezavah med Južno in ljudmi iz okolice Zorana Stevanovića. Resni.ca je volivcem prodajala upor proti elitam in obljubljala poceni gorivo. Po volitvah je protisistemske obljube pospravila v predal, vstopila v koalicijo in omogočila Janševo vlado. Ta je kmalu zatem zvišala dovoljene marže trgovcev z gorivi. Znižanje dajatev – torej razbremenitev potrošnikov – je ostalo v dolgih pogajanjih z EU. Za trgovce se je rešitev našla hitro; za ljudi precej počasneje.
Je bilo predvolilno pomanjkanje goriva namerna sabotaža in zvišanje marž povračilo za politične usluge? Zaporedje dogodkov je zgovorno; motnje v oskrbi, ki politično obremenijo prejšnjo vlado; povezave med gospodarskimi in političnimi akterji; protisistemska stranka, ki omogoči novo oblast; in odločitve te oblasti, ki koristijo trgovcem z gorivi. Ni nam treba predpostaviti velike zarote, da se vprašamo, kako se gospodarska moč in politične ambicije lahko vzajemno instrumentalizirajo. Tu abstraktna razprava o materialni podstati fašizma postane precej bolj konkretna.
Če fašizem kaj zaznamuje, so to ideološka protislovja. A protislovja niso njegova slabost; so eden od načinov, kako deluje; proti elitam, a le nekaterim. Za svobodo, a le za nekatere. Proti sistemu, dokler ne postane njegov najkoristnejši del. Fašizem lahko različnim ljudem obljublja čisto različne, celo nezdružljive stvari, in teh protislovij mu ni treba nikoli razrešiti. Nasprotno; prav z njimi operira. Njegova moč ni v doslednosti ideologije. Njegova moč je v tem, da pod isto politično streho spravi nasprotujoče si interese, nezadovoljstva in pričakovanja in jih obrne proti izbranim sovražnikom.
Obstaja pa še precej bolj cinična in mračna plat. Kapitalistu v fašizem sploh ni treba verjeti. Ni mu treba občudovati voditelja, sanjati o narodnem preporodu ali sovražiti demokracije. Dovolj je, da mu neki politik omogoči boljše pogoje za posel. Lahko natanko ve, s kom ima opravka, in mu je popolnoma vseeno. Demokracija, institucije, pravice — vse to je lahko samo strošek poslovanja. In strošek se da zmanjšati.
Za to potrebuje koristnega idiota. Stevanović v tej zgodbi nastopa kot figura takega koristnega idiota; protisistemski politik, ki mobilizira nezadovoljstvo z elitami, potem pa sodeluje pri vzpostavitvi oblasti, katere odločitve koristijo tudi nekaterim od teh elit.
Ampak koristni idiot ni nujno nekdo, ki ne razume, da ga uporabljajo. Lahko zelo dobro razume. Lahko tudi sam uporablja tiste, ki uporabljajo njega. Pravzaprav sploh ni treba, da je kdorkoli prevaran. Vsak lahko natanko ve, kaj počne.
In tu pridemo do še mračnejše slike razmerja med fašizmom in kapitalom. Ne potrebujemo kapitalistov, ki verjamejo v fašizem. Ne potrebujemo politikov, ki verjamejo lastnim obljubam. Dovolj je, da vsak v drugem prepozna uporabno sredstvo za svoje interese. Kapitalist vidi dobiček; politik vidi oblast. Vsak ravna racionalno, pragmatično, cinično. Skupaj pa sestavijo politično konfiguracijo, katere posledice daleč presežejo njihove posamične kupčije.
Fašizem torej ne potrebuje nujno fanatičnih vernikov. Lahko zraste tudi iz čisto vsakdanjih, racionalnih poslovnih odločitev ljudi, ki zelo dobro vedo, kaj delajo. Protislovja med protielitno retoriko in interesi kapitala niso nujno zadrega, ki jo je treba skriti. Lahko so politično orodje. Konflikti, škandali, polarizacija, nenehno proizvajanje novih sovražnikov – vse to lahko mobilizira nezadovoljstvo, preusmerja pozornost in omogoča, da se za hrupom političnih spopadov sklepajo čisto pragmatični dogovori.
Zato se ni dovolj zgražati nad ideologijo vlade, nad njenimi neprimernimi izjavami, provokacijami in škandali. Prav mogoče je, da s tem ostajamo ujeti v politično igro, ki jo hočemo kritizirati. Prepiramo se, kdo je izdal narod, kdo ogroža svobodo in kdo je kriv za naslednjo krizo; v ozadju pa ostaja vprašanje, kdo ima od vsega tega korist. Kdo financira? Kdo omogoča? Kdo pridobiva? In kdo plačuje? Če hočemo razumeti materialno podstat avtoritarne politike, moramo pogledati čez njene ideološke predstave; k povezavam med politično oblastjo in gospodarsko močjo, ki jo vzdržujejo.
In morda je prav to vprašanje, ki bi ga morali zastaviti na naslednjem referendumu. Jaz bom zelo proti.
Gostujoče pero je napisal Dimitrij Mlekuž Vrhovnik.
GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtorjev, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj

+ Ni komentarjev
Dodaj svojega