EU V LOVU NA ZOMBIJE

Prosti in samouravnavajoči trg je mit.

Za njegovo vzpostavljanje in “delovanje”, ki za delavce pomeni izkoriščanje in socialno bedo, je potrebna država, celo vse bolj potrebna. “Prostotržni sistem” ima torej pomemben element planiranja, ki pa je nedemokratično in zasleduje interese, ki so v nasprotju z interesi velike večine prebivalstva.

Finančni ministri evroobmočja so začeli oblikovati kriterije za določanje “vzdržnosti” podjetij. Med pandemijo so namreč vse evropske države kapital subvencionirale “na slepo.” Da bi v času koronavirusa preprečili množično brezposelnost, je EU sprostila pogoje glede državne pomoči in zrahljala omejitve javnega zadolževanja, kar je pomenilo, da je pomoč dobilo skoraj vsako podjetje. A po skoraj leto dni trajajočem pumpanju kapitala s poceni denarjem zdaj EU in finančne ministre skrbi, da s tem nad vodo držijo številna podjetja, ki si sicer po “zakonih trga” tega ne zaslužijo.

Ni na primer znano, koliko podjetij se po lockdownu ne namerava več odpreti, a trenutno še vedno vlečejo razne oblike državne pomoči. Upravljalcem evropskega kapitalizma se postavlja vprašanje, kako ob postopnem zmanjševanju “slepih” subvencij kapitalu ločiti zombije – podjetja, ki so mrtva, a še vedno lomastijo naokrog – od “zdravega” dela gospodarstva. Prva naj bi nato nadzorovano usmrtili oziroma pustili propasti, drugim pa namenili še več subvencij, ki bodo tokrat poimenovane kot “razvojne.”

Države se pri tem zanašajo na idejo kreativne destrukcije – opustošenje, ki ga za sabo pusti kriza, za preživela podjetja predstavlja priložnost za nov cikel akumulacije. Posledice so za družbo uničujoče, od brezposelnosti do splošnega poslabšanja standardov. V skladu z neoklasično predstavo naj bi zmagovalce določila tržna konkurenca. A trga brez države v resnici ni. To vidimo tudi v današnjem primeru, ko o kriterijih za zombije odločajo Šircelj in kompanija. Države in EU se še vedno slepijo, da je njihovo zdaj že desetletje dolgo posredovanje le začasno, le vmesni korak do “vrnitve v normalo.” To dolgotrajno vračanje v normalnost pa zakriva dejstvo, da so v vmesnem času Šircelj in kolegi prevzeli vlogo planerjev.

V imenu vzpostavljanja pogojev za “normalno delovanje trgov” so se finančni ministri evroobmočja in Evropska centralna banka postavili na čelo makroekonomskega planiranja. Pri tem zasledujejo cilje, ki jih narekuje uspešna kapitalska akumulacija, torej doseganje profitov in čim nižji stroški dela. Če smo se torej končno odrekli fikciji prostega in samoregulirajočega trga, zrušimo še škodljive planerje. Če je plan očitno boljši način družbenega upravljanja, naj bo ta demokratičen in po meri interesov velike večine prebivalstva. Ne pa da je v rokah Širclja & co., ki o tem razpravljajo za zaprtimi vrati evroskupine.