»Najbolj zaskrbljujoč med vsemi človekovimi napadi na okolje je onesnaževanje zraka, zemlje, rek in morja z nevarnimi, celo smrtonosnimi snovmi. To onesnaženje je večinoma nepopravljivo; veriga zla, ki jo sproži – ne le v svetu, ki mora omogočati življenje, temveč tudi v živih tkivih – je večinoma nepovratna.« — Rachel Carson [1]
Ena temeljnih značilnosti kapitalizma je nenehen pritisk k inovacijam, k iskanju novih načinov ustvarjanja dobička in akumulacije kapitala – in to čim hitreje. Zagovorniki sistema to praviloma predstavljajo kot neizpodbitno dobro, a drugačno še zdaleč ne pomeni boljšega. Prepogosto se izkaže, da imajo novi, dobičkonosni proizvodi smrtonosne stranske učinke, ki pridejo na dan šele, ko so že množično v uporabi – ali pa se razkrijejo šele takrat.
Kot je zapisal marksistični filozof István Mészáros, je kapitalizem »sposoben sprejemati korektivne ukrepe šele potem, ko je škoda že povzročena; in še ti ukrepi so lahko uvedeni le v zelo omejeni obliki« [2].
Ta problem se je v 20. in 21. stoletju še zaostril. Industrijski laboratoriji so razvili na tisoče novih kemikalij, spojin in izdelkov brez naravnih ekvivalentov. V večini primerov sploh ne vemo, kakšno škodo lahko povzročijo – kratkoročno, dolgoročno ali v kombinaciji z drugimi snovmi – saj niso bile nikoli ustrezno testirane, če so sploh bile.
Koliko takšnih snovi sploh obstaja? Ne vemo. Ne obstaja nobena mednarodna baza podatkov, ki bi zajemala vse kemikalije v komercialni rabi ali pojasnjevala njihove učinke. Nacionalni registri imajo različna pravila glede prijave in zahtevane dokumentacije.
Raziskava, objavljena leta 2020, je v 22 vladnih inventarjih 19 severnoameriških in evropskih držav odkrila več kot 350.000 različnih kemikalij in kemičnih mešanic. Pri več kot 50.000 snoveh so bile kemijske identitete označene kot poslovna skrivnost, v dodatnih 70.000 primerih pa so bili podatki nepopolni [3]. To pomeni, da o možnih učinkih več kot tretjine komercialno registriranih kemikalij ne vemo praktično ničesar.
Ti podatki sploh ne vključujejo Azije, kjer je skupna proizvodnja kemikalij 2,5-krat večja kot v Evropi in Severni Ameriki [4]. Tudi če upoštevamo podvajanja med regijami, bi lahko bilo v aktivni proizvodnji več kot pol milijona različnih kemikalij, o večini pa ni na voljo skoraj nobenih javnih informacij.
Kako verjetno je, da so med njimi snovi, nevarne za življenje? To ni vprašanje verjetnosti – to je gotovost.
Med registriranimi kemikalijami so namreč tudi tisoči pesticidov, ki so že po definiciji namenjeni ubijanju živih organizmov. Samo v Združenih državah se vsako leto na poljih, zelenicah in drugod uporabi približno 390.000 kilogramov pesticidov [5]. Da bi bili izpostavljeni, jih sploh ni treba uporabljati: ameriško ministrstvo za kmetijstvo je leta 2023 ugotovilo ostanke pesticidov v več kot 60 odstotkih testiranih vzorcev hrane [6]. Združeni narodi ocenjujejo, da zaradi akutne zastrupitve s pesticidi vsako leto umre okoli 200.000 ljudi, skoraj izključno v revnejših državah z ohlapno ali neobstoječo regulacijo [7].
Pesticidi niso edine registrirane kemikalije, ki ubijajo. V ZDA zakon o nadzoru strupenih snovi (Toxic Substances Control Act) zahteva, da industrija prijavi vse snovi, ki jih proizvaja, distribuira, uporablja ali odstranjuje in ki »lahko predstavljajo nerazumno tveganje za zdravje ali okolje«. Leta 2025 je register vseboval 86.862 takšnih snovi, od katerih jih je bilo 42.578 – skoraj polovica – dejansko v uporabi pri ameriških podjetjih [8].
To je že samo po sebi neobvladljivo število. A še bolj zastrašujoča je neuradna, bistveno večja kategorija: snovi, ki predstavljajo neznano ali namenoma prikrito tveganje za zdravje ljudi in okolje.
Povezava do prvotnega članka: https://climateandcapitalism.com/2025/11/30/profitable-poisons/
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega