Pretekli teden smo se v Trstu udeležili predstavitve knjige Questo lavoro non è vita. La lotta di classe nel XXI secolo. Il caso GKN (To delo ni življenje. Razredni boj v 21. stoletju, primer GKN) , kjer je Dario Salvetti, član kolektiva GKN, delil izkušnje njihovega navdihujočega boja. Gre za boj, o katerem smo na Rdeči pesi že večkrat pisali (povezave v komentarjih pod objavo). Zgodba boja kolektiva GKN namreč ni le zgodba ene tovarne – je dokaz, da lahko delavci svojo prihodnost vzamemo v lastne roke in soustvarjamo nove modele proizvodnje, ki ne bodo služili kapitalu, temveč potrebam ljudi na ohranjenem planetu.
Ko so delavci GKN leta 2021 brez opozorila prejeli odpovedi, saj je podjetje v želji nižanja stroškov proizvodnjo nameravalo preseliti na tuje, niso imeli že izdelanega načrta, kako naprej. A namesto da bi obupavali in se vdali v usodo, so se organizirali in zasedli tovarno, ki jo še danes držijo v svojih rokah. Kot rečeno: zasedba tovarne ni bila del kakšnega vnaprej izdelanega strateškega načrta – bila je spontan odgovor na brutalnost kapitala, dejanje obupa in upora hkrati. Ob tem pa ne smemo spregledati bistvene vloge, ki jo je pri tem imelo predhodno organiziranje in boj delavcev kolektiva. Prav slednje jim je omogočil, da so se na dano situacijo odzvali s tako drastičnim ukrepom, kot je zasedba, ki se je sčasoma razvila v nekaj več.
Dlje kot je zasedba tovarne trajala, bolj so delavci GKN razmišljali tudi onkraj lastnih prizadevanj in njihovega delovnega mesta. Spoznali so, da je to namreč edini način, da zares spremenijo zadeve. Kot je Dario nazorno povzel: “Naš boj je moral postati splošen, razreden, od (nas) vseh – sicer je naletel na premočan odpor kapitala in premalo podpore“. Da bi torej razrešili lasten problematičen položaj, so se morali nujno lotiti razreševanja osrednjega protislovja v družbi med delom in kapitalom.
Namesto da bi torej čakali (in nikoli dočakali) rešitev “od zgoraj”, s strani institucij, so delavci skupaj z drugimi delavskimi in političnimi kolektivi, podnebnimi aktivisti, raziskovalci ter širšim lokalnim prebivalstvom začeli razvijati industrijski načrt za zeleni prehod “od spodaj”. Odločili so se, da bodo tovarno preoblikovali v zadružno, socialno vpeto proizvodnjo, ki bo ustvarjala fotovoltaične panele in tovorna kolesa – izdelke, ki so družbeno koristni, saj omogočajo bolj trajnostno prihodnost (več o tem v objavi med komentarji).
Primer GKN nam kaže, da se delavski boj ne sme končati pri zaščiti delovnih mest in izboljšanju delovnih pogojev v eni tovarni, ampak se mora nujno razširiti v razredni boj – samo tako je lahko namreč uspešen. Ne gre le za vprašanje kje se proizvaja, ampak kaj, kako in v čigavem interesu se proizvaja. Ta model ni nekaj abstraktnega ali nerealnega. Delavci GKN na začetku niso imeli visokoletečih idej, da bodo gradili alternativni ekonomski model – želeli so samo obraniti svoja delovna mesta. A skozi organizacijo, vztrajnost in povezovanje so prišli do novih spoznanj in si jih vzeli za svoje. To pomeni, da je tak boj možno udejaniti tudi drugje, na drugih delovnih mestih, kjer je prisoten konfliktni sindikalizem. Kjer je torej stopnja borbenosti na strani delavcev visoka, odnosi znotraj kolektiva so tovariški, odločanje pa skupno in demokratično.
Izkušnje tega boja so še kako relevantno za naš prostor, saj deindustrializacija in selitev proizvodnje tudi tu uničujeta delovna mesta. Za primer lahko vzamemo recimo prav bližnji Trst, kjer je potekala predstavitev zgoraj omenjene knjige. Pred kratkim se je tam zaprla velika tovarna Wärtsilä, trenutno pa lastniki planirajo zapreti ali preseliti še nekaj manjših tovarn, kot so Flex, Ublox in Tirso. Zgolj zato, ker kapital zasleduje ekonomsko računico, profitni motiv, ki pušča na cedilu lokalno prebivalstvo. Slednje je svoje nestrinjanje s tem izrazilo prejšnjo soboto, ko je solidarno podprlo manifestacijo delavcev prej omenjenih tovarn – zaščito delovnih mest in alternativo divji deindustrializaciji je na shodu podprlo več kot 2000 lokalk in lokalcev.
Primeri, kot je boj kolektiva GKN, so v dani realnosti še toliko bolj pomembni, ker kažejo, da so lahko zadeve na delovnem mestu in širše v družbi delujejo tudi drugačne. Da se tovarne in delovna mesta ne rabijo seliti na tuje in da lahko proizvodnja služi dejanskim potrebam ljudi znotraj omejitev planeta. Zato jo moramo delavke in delavci vzeti v svoje roke.
Fotografija: Ena od preteklih izvedb festivala “Working Class Literature” v organizaciji kolektiva GKN, ki ga ponovno organizirajo aprila letos.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega