Prejšnji teden je vlada na vrat na nos sprejela predlog zakona o dodatnih interventnih ukrepih na področju zdravstva, ki bo med drugim omogočil strožji nadzor in hitrejši odvzem bolniškega nadomestila ali celo izredno odpoved delavcu. Danes predlog obravnavajo na ekonomsko-socialnem svetu.
Interventni zakon predvideva, da bo po novem delavec ob pravico do nadomestila, ko ne bo upošteval zdravnikovih pisnih navodil o ravnanju na bolniški. Po novem bo namreč zdravnik ob odprtju bolniške obvezno določil režim gibanja zavarovanca, s katerim bo seznanjen tudi delodajalec. Ob prvi kršitvi je predviden opomin, ob drugi pa odvzem bolniškega nadomestila za 30 dni. Z zakonom se ureja tudi nadzor bolniških, ki ga je že doslej izvajal Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), po novem pa bodo lahko zaposlili več nadzornikov.
Zadnje dni so bili mediji polni naslovov o “zlorabah”, kako delavci na bolniški hodijo v fitnes in na morje, že leta pa mediji zelo pristransko poročajo o absentizmu kot “vse večjem problemu”, ki naj bi predstavljal grožnjo našemu gospodarstvu in bil krivičen do delodajalcev. Medijske strani so polne izjav, kako smo v Sloveniji v samem vrhu, ko se gre za vprašanje odsotnosti od dela, kako nimamo omejitev pri trajanju bolniškega staleža.
Tokrat so glavni zagovorniki strožjega nadzora delavcev predstavniki ZZZS, saj se iz “njihove” (naše) javne blagajne plačujejo bolniška nadomestila po 30 dneh odsotnosti od dela. Pred tem nadomestilo plačuje delodajalec. Tako ZZZS kot delodajalci sebe vidijo kot dobrotnike, ki vzdržujejo delavce na bolniških, delavci pa le izkoriščajo njihovo dobroto. A pozabljajo, da je njihov obstoj odvisen prav od delavcev – prispevek za zdravstveno zavarovanje plačujemo delavci in delavke.
Najbolj bizarno pa je, da prispevek ni progresiven, niti za vse enak. V Sloveniji je zdravstveni prispevek od lani obvezen, vplačuje se v višini slabih 40 evrov mesečno. A v praksi tisti z nižjimi dohodki plačajo približno dvakrat več, saj se bogatejšim upošteva kot davčna olajšava. O tem v medijih ni ne duha ne sluha.
Na drugi strani delodajalci, kapitalisti pozabljajo, da so oni tisti, ki delavce potrebujejo in ne obratno. Kapitalistični sistem delavce ustvarja odvisne od svojih šefov, saj jim za delo plačuje le minimalno mezdo, s katero morajo potem pokriti vse življenjske stroške, najemnine, hrano, zdravljenja – vse, čemu kapitalisti določajo ceno. Vendar so na koncu delavci edini, ki ustvarjajo, gradijo, kuhajo, prevažajo, negujejo – edini, ki nekaj naredijo.
V liberalnih medijih ne slišimo nič o tem, kako so delavci izgubili svoje zdravje, ko so delali po 100 nadur pri svojih šefih, da so jim ti na koncu plačali drobiž na roko. Ne slišimo nič o tem, kako je delodajalec “pozabil” vplačevati prispevke za delavca, da ta na koncu ostane brez penzije.
Nihče ne govori o zaostrovanju nadzora nad kršitvami, ki jih delodajalci izvajajo nad delavci – kako morajo delavci bolni, s poškodbami hoditi na delo, če ne mu grozi odpoved, kako delodajalci delavcev sploh ne pošiljajo na obvezne zdravniške preglede, kako jim odrekajo čas za malico. Noben interventni zakon ne predvideva strožjih sankcij za delodajalce, ki sistematično izkoriščajo delavce. Nadzor se krepi le na strani delavca.
Nihče pa se ne vpraša, kaj sploh lahko naredijo delavke in delavci, ki nimajo svojega osebnega zdravnika. Takih je več kot 160 tisoč. Hkrati nihče ne kritizira hitrega širjenja privatizacije v zdravstvu — od ustanavljanja novih zasebnih ambulant do zadnjega primera, ko naj bi UKC Ljubljana odprl kar svojo zasebno kardiološko ambulanto. Namesto da bi javni sistem okrepili tam, kjer razpada, se ustvarjajo novi profitni centri. Bolni delavci bodo tako morali še plačevati, zato ker so bolni.
Nihče ne govori o tem, da vse več delavk in delavcev sploh ni zavarovanih in ne more dobiti bolniškega nadomestila, ker vse več delodajalcev zaposluje na črno, ker je vse več delavk in delavcev prisiljenih odpreti s.p., da lahko delajo. Ko woltovec zboli, nima niti možnosti izkoriščati bolniške, ker bolniške nima. Bolan gre delat, da ni ob prihodek.
Kapitalistični sistem temelji na izčrpavanju delavk in delavcev. Delovno silo izkoristi do bolezni, potem pa poskuša zmanjšati še tiste minimalne varovalke, ki so jih delavci izbojevali skozi desetletja bojev in stavk. Sedanji zakon je le en od številnih poskusov, da kapital iz delavca iztisne še zadnje kaplje zdravja, preden ga odpiše kot strošek.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega