Ameriško-izraelska vojna proti Iranu se hitro spreminja v več frontno regionalno vojno območje. Vojna se širi po Bližnjem vzhodu, vanjo pa se politično in vojaško pod pretvezo “zaščite pomorskih poti in obrambnih baz” vključujejo tudi evropske imperialistične sile. Na Bližnjem vzhodu je Izrael svoje operacije razširil preko Irana v Libanon, kjer izvaja brutalne napade po vsej državi, vključno z napadi v osrednjem Bejrutu na gosto naseljena stanovanjska območja. Več kot 800.000 ljudi je bilo prisiljenih pobegniti, več kot 600 ljudi je bilo ubitih, 1.444 pa ranjenih.
Od 28. februarja, ko sta imperialistična agresorja pričela z nezakonitimi bombardiranji Teherana, je v Iranu umrlo 1348 ljudi, v Izraelu najmanj 15, ZDA so izgubile 7 vojakov, v zalivskih državah pa je bilo ubitih 17 ljudi. Vojna že pretresa svetovne trge, povzroča skokovito naraščanje cen, Hormuška ožina, skozi katero poteka 20% svetovnega prevoza nafte, pa je postala žarišče neposrednega spopada. Ekonomske posledice, predvsem podražitve naftnih derivatov, lahko odločilno vplivajo na razplet ameriške imperialistične intervencije.
Donald Trump je 1. marca, dan po napadu, napovedal, da bo šlo za relativno hitro intervencijo, ki bi naj trajala med 4 in 5 tednov. Po njegovih zadnjih izjavah v medijih in objavah na omrežju X, pa vse bolj kaže, da ameriški predsednik izgublja kontrolo nad celotno situacijo. Izjave Trumpa in Pentagona se spreminjajo praktično iz dneva v dan. Obrambni sekretar Pete Hegseth je naslednji dan trajanje vojne povišal na 8 tednov. Še isti dan je Trump napovedal, da bodo ZDA bile vojno z Iranom “kakor dolgo bo potrebno”. Že čez nekaj dni je napovedal, da bo vojna trajala, dokler se Iran popolnoma ne preda.
Na dan žalne slovesnosti sprejema ameriških padlih vojakov, je poudaril, da gre zgolj za kratko “ekskurzijo”, ki se bo kmalu končala. Že naslednji dan pa je za ameriški medij CBS News povedal, da je vojna “praktično že končana”. Bizarno spreminjanje Trumpovih izjav najbolje povzame zadnja izjava tiskovne predstavnice Bele hiše Karoline Leavitt, ki je povedala, da se bo predsednik Trump sam odločil, kdaj bo Iran v položaju brezpogojne kapitulacije:
„Ko predsednik Trump pravi, da je Iran v položaju brezpogojne kapitulacije, ne trdi, da bo iranski režim to sam javno priznal,“ je dejala. Dodala je, da bo Trump odločil, kdaj Iran ne bo več predstavljal “verodostojne in neposredne grožnje”.
Nekonsistentnost ameriških izjav dokazuje podcenjevanje ameriškega režima do Irana, ki je računal na to, da bo z menjavo vodstva v državi prišlo do predaje in razglasitve ameriške zmage. Trump očitno ni predhodno pretirano načrtoval ali razmišljal o poteku vojne, kar dokazuje tudi dejstvo, da vrhovne odločitve sprejema on sam. V to ga je kljub nasprotovanju iz strani Američank in Američanov (vojno po nekaterih anketa podpira zgolj 30% Američanov) prepričal Benjamin Netanjahu, ki s tem želi uresničiti lastne imperialne apetite v regiji. Odločitev za vojno so podkrepili tudi množični protirežimski protesti v Iranu, za katere je Trump mislil, da bodo dovoljšno opravičilo za ameriški vojaški poseg v imenu že dobro poznanega imperialističnega recepta “širjenja demokracije”.
Zakaj vojna ne gre po planih sionistične države Izrael in ZDA? Trump je bil prepričan, da bo Iran nova Sirija, da se bo del vojaškega vodstva obrnil proti režimu in “odprl državo”, zrušil režim, s tem pa si bi Izrael in ZDA zagotovila popolno hegemonijo na Bližnjem vzhodu. Drugi razlog, sicer ne tako ključen (ne pozabimo namreč, da je Izrael najbolj navijal za to vojno), je notranjepolitične narave. Podpora Trumpu upada, republikanci pa se na novembrskih vmesnih volitvah zaradi inflacije in znižanja življenjskega standarda soočajo s potencialnim porazom. Razkritja v Epsteinovih dokumentih so škodila njegovi administraciji. Lahko domnevamo, da upa na kratko vojno, ki mu bo omogočila, da razglasi zmago, odvrne pozornost od domačih težav in izboljša svoje volilne možnosti. Čeprav je svojim volivcem obljubil, da ne bo več vojn v tujini, večina republikancev podpira napad na Iran.
Iran je na presenečenje Izraela in ZDA na vojno veliko bolje pripravljen, kot je izgledalo. Na podlagi preteklih izkušenj bojev z ZDA iz različnih proksi vojn in vojaških spopadov v zadnjih 50 letih je namreč decentraliziral in razpršil vodenje vojske po celotni državi. Ko govorimo o pripravljenosti, imamo v mislih predvsem obrambno pripravljenost, ki omogoča Iranu, da vzdrži dolgo vojno. To pa dolgoročno gledano škodi Trumpu in republikancem.
Vojna ne koristi niti ameriškim vazalom na Bližnjem vzhodu. V zameno za sodelovanje z ZDA ti režimi dobivajo podporo ZDA, orožje in zaščito pred notranjimi nasprotniki in tujimi tekmeci. Monarhije Zaliva niso želele te vojne, zdaj pa nosijo njene posledice v obliki iranskih dronov in raketnih napadov. Poleg tega so ameriški zavezniki veliko bolj izpostavljeni motnjam v oskrbi z energijo iz Bližnjega vzhoda kot same ZDA.
Ključno vprašanje je, kako se bo Trump odzval na ta neuspeh. Pod pritiskom svojih prijateljev iz Zaliva bi lahko razglasil zmago in ustavil napade na Iran. V tem primeru bi šlo za poraz, ki nakazuje krhanje ameriškega imperializma. Po drugi strani pa bi lahko zaradi ponižanja in pod vplivom Netanjahuja vojno še zaostril. Dokler bodo ZDA in njihovi zavezniki lahko prosto in brez posledic vojaško posegali na Bližnjem vzhodu, nikoli ne bo miru. Zahtevati moramo konec vojne proti Iranu, umik Izraela iz Libanona in umik ZDA z Bližnjega vzhoda. Nič več bombardiranja, nič več vojaških dobav in nič več podpore ameriškemu imperiju in svobodna Palestina!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega