Zadnje dni se precej govori o dogovoru o globalnem davku na dohodke multinacionalnih podjetij. Odločitev prihaja iz vrst finančnih ministrov skupine sedmih največjih industrijskih držav G7. Mainstream mediji so o njem poročali precej nekritično in ga opevali kot prelomnega, v resnici pa je vse prej kot to.
Prvič, večina držav ima višje stopnje davka od 15 %, zato dogovor nanje ne vpliva. Določitev najnižje globalne stopnje davka na dohodke multinacionalk na 15 % je torej prenizka. Dogovor ne bo zares prispeval k reševanju problema škodljive tekme do dna na področju davkov multinacionalnih podjetji. Prav tako ne bo zares omejil široke mreže davčnih oaz, saj dogovor v resnici določa podobne stopnje davka kot ga določajo davčne oaze kot so Irska, Švica in Singapur, ….
Drugič, dogovor naj bi korporacije prisilil, da bi davke plačevale v državah, kjer prodajajo svoje storitve oz. izdelke, ne pa tam, kjer bi na koncu prijavile dobiček, s tem pa bi omejili uporabo davčnih oaz. Toda to velja le za profitno maržo (kazalnik tega kakšen delež v prihodkih je podjetju uspelo obdržati potem, ko so upoštevani vsi odhodki vključno s plačanimi davki), ki sega nad 10 %, z računovodskimi triki pa lahko upravljalci kapitala zagotovijo, da se multinacionalke izognejo preseganju tega praga.
Tudi če bo na podlagi dogovora veliki kapital plačal nekaj davkov več kot do sedaj, bo to kapljica v morju profitov, ki si jih multinacionalke prilastijo. To ne bo prispevalo ne k ustavitvi naraščajoče neenakosti, niti k spopadanju s podnebno krizo. Dokler bo nemoteno deloval sistem davčnih oaz, bo tja poniknilo na milijarde potencialnih javnih sredstev, ki bi jih lahko uporabili za razvoj in socialno blaginjo.
Sistem davčnih oaz in “davčne optimizacije” ni anomalija sodobnega kapitalizma, ampak njegov pomemben del, posebej v obdobju po neoliberalnem obratu in prevladi finančnega kapitala. Tumorjev pa ni mogoče pozdraviti z aspirinom.
Povzeto po Michael Roberts Blog.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega