Pred dobrim letom dni je Joe Biden zaprisegel kot 46. predsednik Združenih držav Amerike. Na njegovi inavguraciji smo slišali obljube o prelomu s politikami njegovega predhodnika Donalda Trumpa in besede o pravičnejši družbi. Kot na vsaki inavguraciji poprej torej. Kaj pa je Joe Biden resnično počel v prvem letu mandata?
Če smo nekoliko šaljivi, bi lahko zapisali, da bolj malo. Okoli 100 dni je preživel na dopustu v svojem domačem Delawaru. V javnosti ga skoraj ni videti. Njegovi nastopi na novinarskih konferencah so časovno strogo odmerjeni, intervjujev v živo praktično ne daje. Neredko se mu zgodi, da zveni izgubljeno in zmedeno.
Toda to nikakor ni opravičilo za nadaljevanje in poglabljanje škodljivih politik svojih predhodnikov. To je namreč glavna poteza njegovega predsednikovanja. Bidenovo ustoličenje so pospremili evforični zapisi hollywoodskih zvezdnic in zvezdnikov ter kolumnistov mainstream medijev, ki so slavili “konec mračne Trumpove ere”. In res je takoj na začetku svojega mandata Biden skozi kongres spravil 1900 milijard dolarjev vreden paket za popandemično okrevanje. Kombinacija novih in ojačanih programov podpore delavskem razredu, iz katerih je bil sestavljen program, je pomenila največjo razširitev ameriške socialne države v zadnjih 50 letih. A če ga je to napovedovalo kot precej progresivnega predsednika, je Bidenu sapa kmalu pošla.
Bidnova administracija je v prvem letu mandata iz ZDA izgnala več kot milijon ljudi. Za primerjavo, Trump je v prvem letu svojega predsednikovanja iz ZDA izgnal nekaj več kot 400.000 ljudi. Biden prav tako nadaljuje z gradnjo zidu na južni meji z Mehiko, kjer mnogi begunski otroci še zmeraj dneve in noči preživljajo v kletkah.
Infrastrukturni zakon, ki ga je predsednik označil za “New Deal 21. stoletja”, je glede na družbene potrebe mnogo preskromen. V njem so številna določila, ki omogočajo pospešeno privatizacijo in posledične profite za lastnike kapitala, preko novih cestnin, mostnin in ostalih načinov za krepitev moči kapitala in osiromašenje delovnih ljudi.
Zdravstvo in zdravstveno zavarovanje ostajata, tudi v času pandemije koronavirusa, v domeni zasebnega biznisa. Pospešeno se nadaljuje militarizacija policije in vse hujši nadzor varnostno-obveščevalnih služb. Na področju patentne zakonodaje, tako v primeru cepiv za koronavirus kot tudi v primeru običajnih zdravil, onemogoča dvig patentov, ki bi koristil delovnim ljudem povsod po svetu. Tudi tukaj so interesi kapitala zanj na prvem mestu.
Avgusta lani je ukazal in izvedel umik ameriških okupacijskih sil iz Afganistana. To lahko gotovo označimo za svetlo točko njegovega dosedanjega mandata. Vendar pa je za tem, s strogimi ekonomskimi sankcijami, močno prispeval k vse večji stopnji absolutne revščine v tej državi. Zmanjšal je število napadov z brezpilotnimi letalniki, a še vedno neomajno podpira Saudijski režim, ko ta izvaja genocid v Jemnu. Nadaljuje z več desetletji trajajočo blokado Kube, trenutno pa z orožjem rožlja tudi v smeri Rusije.
Biden je ZDA vrnil med podpisnike Pariškega podnebnega sporazuma. Toda hkrati je več kot 320 tisoč kvadratnih kilometrov veliko območje v Mehiškem zalivu (toliko kot celotna Norveška) prodal naftnim in plinskim družbam. Šlo je za največjo prodajo v zgodovini ZDA. Simbolno je prepovedal nadaljno gradnjo plinovoda Keystone XL, vendar je hkrati nadaljeval ali začel z gradnjo mnogih novih plinovodov in naftovodov iz smeri Kanade proti Mehiškemu zalivu.
Izkušnjo prvega leta Bidnovega mandata lahko preslikamo tudi na našo politično realnost. Obljube o “vrnitvi v normalnost”, ki so smo se jih naposlušali tako v ZDA kot pri nas, s seboj nosijo jasne posledice. Nadaljevanje škodljivih politik, ki povečujejo stopnjo izkoriščanja, širijo privatizacijo, militarizirajo družbo in postavljajo temelje za nove avtokrate. Vse to preoblečeno v retoriko sodelovanja, spoštovanja in dostojnosti.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega