Najpogostejša primerjava, s katero liberalni kritiki označujejo vlado Janeza Janše, je primerjava s komunističnimi veljaki iz preteklosti. Najbolj očitna obtožba teh kritikov s strani Janše in njegovih sledilcev je, da so komunistični veljaki (in njihovi nasledniki), ki vladajo prek globoke države. Skratka: liberalci zmerjajo konservativce s komunisti, in obratno, konservativci liberalce blatijo, da so komunisti.
Ta vihar antikomunizma buči v časih, ko so ideje in organizacije, ki si upajo pogledati onkraj kapitalističnega statusa quo, povečini izgubile mesto tudi tam, kjer so bile tradicionalno prisotne: med delavskimi kolektivi in radikalnimi intelektualci.
Tako imenovana hipoteza “konjske podkve”, ki enači vse, kar je levo ali desno od sredinskih nazorov liberalizma in konservativizma, kot “totalitarizem”, je star trik, ki pa se ne nikakor ne izpne. Od “Maršalov Twittov” do “partijcev na oblasti”, k tej ceneni argumentaciji se zatekajo tako hipsterski nevladniki iz socialnih omrežji kot uglajeni časopisni komentatorji.
Zakaj se torej različnim vladajočim centrom moči prikazujejo “prikazni komunizma”?
1. Slovenska politična sfera je ukrojena po principih iz 80. let prejšnjega stoletja. Te principe nenazadnje pogosto uresničujejo kar iste osebe kot pred desetletji. Obenem pa izgleda podobna slovenski politiki iz 19. stoletja: na eni strani konservativci, na drugi liberalci, kamor so se premaknili tudi socialisti oz. socialdemokrati. Liberalci tako bolj poudarjajo civilno družbo, konservativci nacionalizem, a pri obeh je zraven dodatek antikomunizma, kot zavračanje jugoslovanskega socializma. S tem enostavno najdejo tudi naslovnike med (mlajšimi) ljudmi, ki so jim blizu ali civilne svoboščine ali nacionalna pripadnost.
2. V zadnjem desetletju obnovljena hladnovojna retorika se je iz ZDA preselila tudi v Slovenijo. Obnovila se je zaradi mednarodnega rivalstva ZDA s Kitajsko in predvsem zaradi vzpona ekstremne desnice (t.i. alt-right). Zgodovinsko gledano so se fašistične organizacije vzpostavile kot odgovor za socialistično grožnjo, zato je antikomunizem v genih skrajne desnice.
3. Živimo v časih tihe krize, ki pa močno ogroža oblast vladajočih skupin in gospostvo kapitala. Okoljska kriza, izčrpavanje delavk in delavcev, povečevanje neenakosti, pandemija, razkroj socialnih storitev, potiskanje žensk v gospodinjstva, avtoritarnost države nad državljani, nehumano ravnanje z migranti in še bi lahko naštevali. Temelji obstoječega reda se vse bolj trhli in vladajoči razredi ga branijo tako, da slikajo komunistično nevarnost in z njo opravičujejo svoj vse ostrejši boj proti delovnemu ljudstvu. Kulturni boj zamegljuje razredni boj.
4. Nenazadnje, komunizem, če ga razumemo kot gibanje za odpravo kapitalizma, od Oktobrske revolucije predstavlja osrednjo moderno politično gibanje, ki definira tudi ostale. Največji strah kapitalističnega razreda pa je, da bi izgubil svojo razredno vladavino.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega