Prejšnji vikend smo se udeležili konference “EcoSoc Sarajevo”, ki jo je pod naslovom “Ekosocialistične strategije za ponovno osvojitev prihodnosti” organizirala @Rosa Luxemburg Stiftung Southeast Europe.
Na njej smo se imeli priložnost spoznati s številnimi novimi idejami in praksami, ki so jih s seboj prinesli raziskovalci, aktivistke, sindikalisti in organizatorke z Balkana, Evrope, Latinske Amerike, Afrike, Azije in ZDA. Pogovori so segali od kritičnih surovin in rudarjenja litija prek okoljskih bojev na Balkanu in ekofeminizma do primerov delavskega nadzora nad zelenim prehodom in uspehov socialističnih politik na lokalni ravni.
Vsega ni mogoče povzeti, zato z vami delimo le nekaj misli iz posameznih predavanj, ki so ostale z nami in za katere se nam zdi, da so pomembne tudi za naš prostor.
“Ekosocializem je potrebno prakticirati, ne le teoretizirati”
Brazilska aktivistka in raziskovalka Sabrina Fernandes je v razpravi o tem, kaj je ekosocializem, opozorila na razhajanja med ozkogledim iskanjem natančne definicije, medtem ko na drugi strani umanjka prostor za pripravo konkretne ekosocialistične strategije in izvajanje te v praksi.
Pri tem je bila (samo)kritična tudi do novodobne levice: “Mnoge bolj skrbi, kaj se je zgodilo v Rusiji leta 1917, kot pa to, kar se dogaja danes v njihovem lokalnem in globalnem okolju”. Poudarila je, da se hkrati soočamo s podnebno in socialno krizo ter militarizmom, zato se morajo temu primerno prilagoditi tudi naši pristopi v političnem delovanju.
Vsi v isti barki? Da, na Titaniku
Italijanski okoljski zgodovinar Marco Armiero je izpostavil slepe pege prevladujočega pristopa k podnebni krizi: “Mainstream okoljevarstveniki poudarjajo, da smo vsi v isti barki. Kar pri tem zgrešijo ali zamolčijo, je, da je ta ladja Titanik. Na Titaniku je bilo namreč še kako pomembno, kakšen je bil tvoj družbeni položaj. Trk je preživelo 62 % potnikov prvega razreda, 41 % drugega razreda in le 25 % tretjega razreda. Tudi zaradi podnebne krize, podnebnega kolapsa ne trpimo vsi enako.”
Armiero je spregovoril tudi o tem, kako razumemo zavezništva. Po njegovem jih pogosto zamenjujemo z istovetnostjo: “Fašizem prihaja, je praktično že tu. In v tem trenutku nam mora biti jasno, kdo so naši zavezniki. Zaveznik ni nekdo, ki zgolj deli naše ideje, je na “isti liniji”, temveč nekdo, ki ga bomo na protestu, manifestaciji ali stavki srečali na isti strani barikade. In ki ne deluje namesto nas, ampak z nami.”
Podružbljanje ni utopija, je preživetvena nuja
Alexandra Gerasimcikova iz bruseljske pisarne fundacije Rosa Luxemburg je izpostavila pomen podružbljanja kot osrednjega strateškega poudarka ekosocialističnih prizadevanj. Z uspehi na področju širjenja javnega lastništva, dostopnejših javnih storitev in več delavske demokracije lahko ljudem pokažemo, kako že minimalne ekosocialistične politike prinašajo številne koristi za celotno družbo.
Izpostavila je tudi aktualne mobilizacije, denimo francoske jeklarje, katerih zahteva po nacionalizaciji industrije uživa široko podporo in je po njenih besedah tik pred uspehom, berlinsko kampanjo za razlastitev velikih najemodajalcev, ki z novoizvoljeno županjo dobiva dodaten zagon, ter seveda boj za zeleni prehod “od spodaj” s strani delavskega kolektiva GKN iz Firenc (o katerem smo že pisali).
S tem ko so protislovja in krivice obstoječega sistema vse bolj vidne, je ključno, da uspemo kar čim bolj podpreti ali sami graditi konkretne prakse, ki kažejo, da je drugačna družba mogoča.
New York: po zmagi je treba obljube tudi izpolniti
Sabina Omerhodžić, politična organizatorka iz New Yorka, je v razpravi o (ne)uspehih socializma na lokalni ravni predstavila osrednje nauke iz županske kampanje Zohrana Mamdanija, v katero je bila vključena. Po njenih besedah je ključno, da kampanja izhaja iz konkretnih potreb lokalnega prebivalstva, za kar je potrebna velika prisotnost na terenu, stik s skupnostmi in delo v njih. Ko pa enkrat volitve dobiš, imaš omejeno časovno okno, v katerem moraš pokazati rezultate.
Po njeni oceni je Mamdaniju in ekipi uspelo oboje – za avtobuse se že ureja prednostne pasove, najemnine, ki so v prejšnjem mandatu zrasle za 12,5 %, so zamrznjene, v kratkem pa bo zagotovljenih tudi 12.000 novih mest v brezplačnem varstvu otrok. Ko ljudje, ki zate niso glasovali, vidijo, da se držiš svojih idej in obljub, si pridobiš njihovo zaupanje – Mamdanijeva podpora je danes višja kot pred volitvami. Za doseganje večjih in dolgosežnih sprememb na lokalni ravni je potrebna še dodatna organizacija in emancipacija sosek in skupnosti. S tem namenom v New Yorku vzpostavljajo “Urad za množično vključevanje” (Office of Mass Engagement), ki bo najprej preučil delovanje mestne uprave in nato oblikoval nove institucije, prek katerih bodo lahko prebivalci soodločali o mestni politiki na vseh področjih.
Pravični prehod mora videti celotno ledeno goro
Italijanska zgodovinarka in politična ekologinja Stefania Barca se s pravičnim prehodom ukvarja že desetletje. Pri tem ocenjuje, da je bil ta koncept “ugrabljen” s strani neoliberalne elite, čeprav ima dejansko delavske korenine. Delavska ekološka politika ima dolgo zgodovino, ki sega v sedemdeseta leta, ko so sindikati na vrhuncu svojih moči – v Italiji, ZDA in Braziliji – širili zahteve onkraj plač in delovnega okolja.
Obstoječemu razumevanju pravičnega prehoda očita, da se osredotoča preveč ali izključno na nadomestila za ozek segment delavcev, denimo rudarje v premogovnikih in naftni industriji, spregleda pa vse nevidno oziroma nepriznano delo – od neformalnega do skrbstvenega dela. Pri tem se je oprla na model “ekonomije ledene gore” nemške marksistične feministke Marie Mies: vidna ekonomija je le vrh ledene gore, pod njim pa ležijo neplačano delo, skrbstvo in sama narava, brez katerih kapitalistični sistem ne bi preživel.
Za uspeh pravičnega prehoda ne smemo spregledati vseh segmentov dela in jim moramo dati ustrezno veljavo. V ta namen je napotila k branju poročila “Pravičen prehod in skrbstveno delo: mednarodna (so)raziskava”, ki ga je pripravila v okviru mreže 17 sindikatov in drugih organizacij iz 12 držav.
Skupni boj gre onkraj vsiljenih nacionalnih, verskih in drugih delitev
Za konec naj podelimo misel, ki je z nami ostala najdlje. V razpravi o aktualnih okoljskih bojih na Balkanu (ki si zasluži lasten zapis), je iz publike spregovoril delavec, vključen v boj proti izkopavanju na gori Ozren, kjer so bogata najdišča mineralov in kovin, vključno z nikljem, kobaltom. Dejal je, da “je lokalnemu prebivalstvu z vsakim novim dnem skupnega boja vse bolj jasno, da je bil razpad prejšnje, skupne države, nateg. Prej so imeli v Bosni lastne tovarne in infrastrukturo, potem pa so jih s podpihovanjem nacionalizmov pripeljali v krvavo vojno, da lahko zdaj že desetletja mirno plenijo, kar je bilo prej skupnega.” Dodal je, da “v kolikor se, Bog ne daj, ponovno vrne vojna, vem, da se ljudje z območja Ozrena med seboj ne bomo ponovno podelili in pobijali na podlagi nacionalnih in verskih razlik. Sovražnik nismo mi, sovražnik je drugje.”
Foto: Vedran Kurteš in Denis Lukić
Delavski boj v 21. stoletju – lekcije iz tovarne GKN: https://djnd.si/ekfk
Poročilo “Pravičen prehod in skrbstveno delo: mednarodna (so)raziskava”: https://djnd.si/ekfj
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega