Evropa ima najmanj 60 milijonov ton letnih zmogljivosti za sežig odpadkov več, kot jih potrebuje. Medtem ko številne države svoje obrate zapirajo, Evropska unija pa je zaradi podnebne škode povsem ustavila sofinanciranje novih sežigalnic, Slovenija načrtuje nove obrate.
Članice mreže GAIA (Global Alliance for Incinerator Alternatives) ob svetovnih dnevih ukrepanja proti sežiganju odpadkov opozarjajo na tveganja za zdravje, dodatne izpuste toplogrednih plinov in visoke javne stroške. Namesto novih sežigalnic pozivajo k vlaganju v preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje. Pozivu se pridružujejo tudi slovenske okoljske organizacije in civilne iniciative, ki nasprotujejo načrtovanim sežigalnicam v Ljubljani in Mariboru.
Sežiganje odpadkov za proizvodnjo elektrike povzroča do dvakrat več izpustov toplogrednih plinov na enoto energije kot zemeljski plin, v nekaterih primerih pa celo več kot premog. Velik del sežganih materialov so namreč plastika in drugi materiali fosilnega izvora.
Kljub naprednim filtrom sežigalnice v okolje sproščajo onesnaževala, med drugim dioksine, težke kovine in kemikalije PFAS. Te “večne kemikalije” se kopičijo v naših telesih in povečujejo tveganja za obolenja z rakom, težavami z imunskim sistemom ter motnjami v razvoju. Izpostavljenost tem kemikalijam najbolj prizadene otroke, starejše in nosečnice, na kar so letos ponovno opozorili tudi zdravniki UKC Ljubljana in Zdravniške zbornice Slovenije.
Poleg tega sežiganje ne odpravlja odlagališč odpadkov, saj ustvarja velike količine pepela in drugih ostankov, ki jih je treba nadalje predelati ali odložiti. V Evropi vsako leto zakopljemo približno 16 milijonov ton strupenega pepela, pogosto v bližini lokalnih skupnosti, ki pri tem nimajo nikakršne besede. V mreži GAIA ugotavljajo, da bi bil sežig odpadkov zaradi izgube dragocenih virov netrajnostna praksa, tudi če bi bilo odpadke mogoče uničiti varno in brez izpustov.
Gradnja novih sežigalnic je tvegana tudi glede na trenutno kakovost zraka v Sloveniji. Ljubljana in Maribor sta po podatkih Evropske agencije za okolje po kakovosti zraka že zdaj med najbolj onesnaženimi mesti v Evropi. Od skupno 761 mest je Ljubljana na 652. mestu, Maribor pa na 516. mestu.
Sašo Ðorđević, ljubljanska iniciativa Kakšno mesto hočemo?: “Zdravstvena stroka že dolgo opozarja na številna zdravstvena tveganja, ki bi jih sežigalnica v Ljubljani povečala. Glede na geografsko lego prestolnice – nahaja se v zaprti kotlini, zaradi česar je izjemno slabo prevetrena in se strupene snovi zaradi pogoste toplotne inverzije zadržujejo nad mestom – je neustrezno in neodgovorno v tovrstne razmere umestiti sežigalnico odpadkov.”
Ana Lah, pobuda Maribor za čisti zrak: “Z našimi odpadki moramo ravnati odgovorno na način, ki ne bo ogrožal okolja, zraka in našega zdravja. Ko govorimo o umeščanju sežigalnice v neko okolje, je praviloma izbrana najmanj slaba možnost od slabih. Odločamo se, če bomo tvegali bolj zastrupljeno hrano, vodo, zrak ali zdravje ljudi. Sežigalnica na predvideni lokaciji v Mariboru bo pomenila, da bomo na sprehodu po Stražunu vdihovali onesnažen zrak, da se bodo izpusti prek vetra in padavin usedali na naše vrtove in da obstaja nevarnost onesnaženja pitne vode. Namesto da bi sprejemali odgovorne odločitve, bomo tvegali naše zdravje in zdravje naših otrok.”
Da so sežigalnice rentabilne, zahtevajo stalen dotok smeti, kar sistemsko zavira ukrepe recikliranja, ponovne uporabe in preprečevanja nastanka odpadkov. Danska načrtuje zaprtje 30 % sežigalnic, saj otežujejo doseganje podnebnih ciljev. Izkušnje iz tujine (kot je sežigalnica CopenHill v Kopenhagnu) opozarjajo tudi na izjemne prekoračitve načrtovanih stroškov ter tehnične okvare, katerih finančno breme nosijo davkoplačevalci. V Sloveniji že plačujemo podobno negospodarno naložbo – TEŠ 6.
Livija Marko, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj: “Poleg resnih groženj za zdravje prebivalcev in okolja se z investicijo v sežigalnico za več desetletij zaklenemo v potraten sistem, ki spodkopava prizadevanja na področju zmanjševanja odpadkov. Še huje: izpusti toplogrednih plinov, ki nastajajo s sežigom, bodo še dodatno pospeševali podnebno krizo. Slovenija si ne more privoščiti še ene dolgoročno tvegane naložbe, katere finančne in zdravstvene posledice bi nosili davkoplačevalci in generacije za nami.”
Jaka Kranjc, Ekologi brez meja: “Hkrati je v tujini kapacitet vedno več, potreba po njih pa upada — po podatkih iz Eurostata za 2022 ostaja kar 65 milijonov ton (38 %) neizkoriščenih kapacitet glede na izdana dovoljenja, doseganje ciljev za recikliranje pa bo razliko samo še povečalo.”
Aljoša Petek, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja: “Sežig odpadkov nikoli ni bil in nikoli ne bo trajnostna rešitev. Če želimo rešiti krizo ustvarjanja odpadkov, se moramo lotiti izvirnega greha; načina proizvodnje, potrošniške družbe in vsiljevanja netrajnostne rabe surovin za ustvarjanje čim večjih zasebnih dobičkov proizvajalcev. To je možno zgolj s sprejemom zavezujočih davčnih in drugih ukrepov, ki bodo aktivno vzpodbujali zmanjševanje količine nastalih odpadkov ter spremenili naše navade.”
Okoljske organizacije in civilne pobude odločevalce pozivajo, naj se postavijo za zdravje ljudi in okolja ter ustavijo načrtovanje in gradnjo novih sežigalnic. Javna sredstva naj namenijo rešitvam, ki podpirajo krožno gospodarstvo, zmanjšujejo porabo naravnih virov in ustvarjajo zelena delovna mesta.
Podpisane organizacije:
Maribor za čisti zrak, Kakšno mesto hočemo?,
Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Ekologi brez meja, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Organizacija za participatorno družbo Focus, društvo za sonaraven razvoj, Klas – ekosocialistična iniciativa, Rdeča pesa, Pekarna Magdalenske mreže, Iniciativa mestni zbor, Mreža za pravičen prehod, Mladi za podnebno pravičnost
Incineration overcapacity in Europe: 2026 data update
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega