RASTKO MOČNIK: ZAKAJ HOČEMO RAZVELJAVITI NOVELO ZAKONA O PARLAMENTARNI PREISKAVI

Objavljeno: │ Avtor: Uredništvo

Državljanke in državljani so se množično odzvali na pobudo za referendum, s katerim bi razveljavili spremembo zakona o parlamentarni preiskavi. V tednu dni jo je podprlo več kakor 13,000 ljudi. Da bi sprožili referendumsko proceduro, je bilo v prvi fazi potrebno 2,500 podpisov. V naslednji fazi bo treba do 14. julija zbrati 40,000 overjenih podpisov, kar je hud zalogaj za navadno državljansko pobudo brez organizacijske podpore. A zbranih je že preko 34.000 podpisov, kar pomeni, da jih bo treba v naslednjih 12 dneh zbrati “le” še slabih 6.000, da se razpiše referendum.

Sprememba zakona povečuje državno represijo. Kako, je pojasnjeno na teh povezavah:

Tukaj bomo poskusili ugotoviti, zakaj nova vlada povečuje državno represijo.

Zakaj Janševa vlada povečuje državno represijo?

Slovenija je na obrobju Evropske unije. EU je neokolonialna konstrukcija. Neokolonializem je politika, ki zagotavlja, da se presežna vrednost, ki jo delovni ljudje ustvarjajo na obrobju, prenaša v središče – v zahodno in severno Evropo.

Delovne ljudi na obrobju izkoriščajo domači izkoriščevalci in središčni kapital. Središčni kapital investira na obrobje, ker so na obrobju »kapitalski donosi« višji. Drugače povedano: izkoriščanje na obrobju je večje kakor v središču. Niso plače na obrobju nizke, zato ker so obrobne dežele revne – temveč so obrobne dežele revne, ker so plače na obrobju nizke. Ker je izkoriščanje na obrobju večje, je tudi odpor delovnih ljudi močnejši. Zato obrobne kapitalistične države zatirajo svoje prebivalstvo odločneje kakor središčne.

Zdaj v zahodni in severni Evropi, zlasti v Britaniji, Franciji in Nemčiji vidimo, da tudi središčne države vse bolj zatirajo svoje ljudi. To pomeni, da evro-atlantski »Zahod«, nekdanje središče svetovnega kapitalizma, drsi na obrobje. Države, ki drsijo iz središča proti obrobju, kakor se zdaj dogaja z zahodno in severno Evropo, pa hkrati povečujejo izkoriščanje svojega obrobja, to je tudi nas v postsocialističnih državah. Prav temu povečanemu izkoriščanju bo stregla Janševa vlada. Zato si hoče zagotoviti represivna orodja, da bi zatirala odpor delovnih ljudi in politične nasprotnike.

Slovenija je neokolonija

Vlada napoveduje, da bo zmanjšala javno porabo. To pomeni, da bo znižala splošno življenjsko raven prebivalstva. S spremembo davčnega sistema in z »bogataško kapico« pospešuje bogatenje bogatih in siromašenje vseh ostalih. Takšni ukrepi peljejo v značilno neokolonialno družbo, v kateri maloštevilni upravljavski razred služi kolektivnemu imperializmu Zahoda, organizira izkoriščanje domačih ljudi, jih zatira s policijsko državo – in si za svoje služenje transnacionalnemu kapitalu pobira »šticungo«.

V neokolonialni vzorec sodi tudi pospeševanje privatizacije zdravstva, šolstva in pokojninskega sistema (razni »stebri«). Že s tem, da je država v preteklosti sploh vpeljala privatno zdravstvo in šolstvo, je ogrozila javne sisteme. Skrajni rezultat sta lahko privatno zdravstvo in privatno šolstvo za bogate, za vse ostale pa javna mizerija.

Ali višina osebnih dohodkov izraža produktivnost prejemnika?

Vladna koalicija utemeljuje svojo politiko povečevanja socialnih razlik z argumentom, da so tisti, ki so najbolje plačani, tudi najbolj produktivni. Logika je tale: čim več si prisvojiš vrednosti, ki so jo ustvarili drugi, tem bolj si produktiven. To zveni absurdno – a je povezano z logiko presežnega profita, ki si ga kapitalistična podjetja prisvajajo z inovativno tehnologijo in z boljšo organizacijo delovnega procesa.

V kapitalističnem podjetju je videti, kakor da bi s povečevanjem produktivnosti povečevali tudi »vrednost« svojih proizvodov. V resnici je ravno narobe: čim večja je produktivnost, tem manjša je vrednost proizvoda, saj se z zviševanjem produktivnosti zmanjšuje količina živega dela, potrebna za njegovo izdelavo. Živo delo pa je edino, ki ustvarja novo vrednost. Inovativci pridobivajo presežni profit na trgu, zato ker je tržna cena višja od njihovih proizvodih stroškov, povečanih za povprečni profit. Z inovativno tehnologijo in boljšo organizacijo znižajo stroške proizvodnje, tržna cena pa se ravna po povprečnih stroških proizvodnje, ki so nastali ob povprečni tehnologiji in povprečni organizaciji.

V vladajočem žargonu pravijo, da menda »ustvarjajo dodano vrednost«. Kakor rečeno, je res ravno nasprotno. Ker se z inovativno tehnologijo in boljšo organizacijo zmanjšuje delež živega dela v delovnem procesu, se s tehnološkimi in organizacijskimi izboljšavami zmanjšuje vrednost proizvoda, saj je v njem materializirano manj živega dela. A na trgu, kjer tržno ceno določata povprečna tehnologija in povprečna organizacija, inovativna podjetja prodajajo svoje proizvode nad njihovo vrednostjo. Presežek, ki tvori presežni profit, je vrednost, ki jo inovativci odvzamejo povprečnežem. Ti si pridobijo kvečjemu povprečni profit, večinoma pa še manj, saj si zbijajo ceno v konkurenci z drugimi povprečneži.

Sklepanje: »Tisti z najvišjimi dohodki so najbolj produktivni.« – prenaša ideološki videz, ki se kot fatamorgana prikazuje na ravni prihodkov podjetja, na raven individualnih dohodkov. Zato je vladni argument dvakratno lažen: ker prenaša kolektivni pojav na individualno raven – in ker je že kolektivni pojav ideološki videz, ki preobrača resnico.

»Najvišji dohodki« niso nikakršna resna kategorija, saj do njih prihaja v sloju, katerega pripadnice in pripadniki drug drugemu tovariško dvigujejo plače. Res pa so med njimi tudi »uspešni« visoki menedžerji, ki na ravni podjetja organizirajo pridobivanje presežnega profita, tj. prisvajanje vrednosti, ki so jo ustvarili drugi – zlasti delovni ljudje v neokolonijah. Zato jih delničarji nagrajujejo s čezmernimi dohodki.

Zakaj je Evropska unija neokolonialna konstrukcija?

Postsocialistične države srednje in vzhodne Evrope so periferija središča EU. Po skoraj štirih desetletjih od uvedbe kapitalizma je »zaostalost« teh držav težko pripisati le uničenju socialističnega gospodarstva. V neokolonialnem projektu EU so bile postsocialistične države že vnaprej postavljene na evropsko periferijo, kot podaljšek tradicionalne periferije kapitalistične Evrope od Portugalske in Španije prek Sardinije, Sicilije, južne Italije in Malte do Grčije in Cipra.

Povprečni urni »stroški dela« na Švedskem, kjer je povprečje najvišje v EU, so bili leta 2024 petkrat višji kot v Bolgariji, kjer je povprečje najnižje. Na Švedskem so znašali 160,3 % povprečja EU, v Bolgariji pa 31,6 %. V vseh postsocialističnih državah (z izjemo Slovenije) so bili povprečni urni »stroški dela« pod 60 % povprečja EU.

Leta 2023 je bila mediana izenačenega razpoložljivega dohodka gospodinjstev pod povprečjem EU v Italiji, Španiji, na Portugalskem in v Grčiji ter v vseh postsocialističnih državah (z izjemo Slovenije). Če pogledamo zemljevid »tveganja revščine«, vidimo znani polmesec, ki se razteza od Baltika na severu prek vzhodne Poljske, Romunije in Bolgarije do Grčije na jugu in nato vzdolž sredozemske obale prek južne Italije, Sicilije in Sardinije do južne Španije in Portugalske.[1]

Na obrobju, v najrevnejših državah EU, so tudi razlike v dohodkih največje. Ginijev koeficient za izenačen razpoložljivi dohodek na prebivalca (lestvica od 0 – popolna enakost do 100 – popolna neenakost) na obrobju EU je nad 31. Najrevnejša država v EU, Bolgarija, je imela leta 2023 tudi najvišji koeficient neenakosti (37,2). »Egalitarne« države s koeficientom pod 25 so bile leta 2023 Slovaška (21,6), Slovenija (23,4), Islandija (24), Belgija (24,2), Češka (24,4) in Norveška (24,7). Zanimivo je, da je koeficient visok tudi v bogatih državah Švici (31,5) in Luksemburgu (30,6). V Srbiji je bil koeficient leta 2023 visok (32), višji kot na Hrvaškem (29,7), v Romuniji (31), Makedoniji (31,4), Grčiji (31,8) in Estoniji (31,8) ter nižji kot na Portugalskem (33,7), v Latviji (34) in Litvi (35,7). – Ta razmerja so videti dokaj stabilna: leta 2024 je bil Ginijev koeficient za EU 29,4, najvišje stopnje neenakosti glede razpoložljivega dohodka v EU pa so zabeležili v Bolgariji (38,4), Litvi (35,3) in Latviji (34,2), najnižje pa na Slovaškem (21,7), Češkem (23,7) in v Sloveniji (23,8).

Po podatkih organizacije Clean Clothing Campaign[2] je povprečni dohodek pri podizvajalcih transnacionalnih tekstilnih podjetij leta 2020 znašal 20 % minimalne plače za preživetje[3] v Bolgariji, 32 % na Hrvaškem in 33 % v Srbiji. Ekonomist Ruy Mauro Marini prakso prisvajanja presežne vrednosti, pri katerem plače ne dosegajo eksistenčnega minimuma, imenuje presežno izkoriščanje.[4]

Raziskava o razmerju med nacionalnim dohodkom in novo ustvarjeno vrednostjo v evrskem območju (desetletno povprečje za obdobje 2004–2013) je pokazala, da […] 10 od 18 držav [evrskega območja] v obliki nacionalnega dohodka ne prejme rezultata dela, vloženega v proizvodnjo tega nacionalnega dohodka. Najslabši rezultat je bil dosežen v Latviji (51 %), najboljši pa na Irskem (125 %). V vsakem trenutku približno 6,4 milijona delavcev iz držav, ki ne prejemajo priznanja za celotni vložek dela v svoj nacionalni dohodek, dela [le] za države, ki v svojem nacionalnem dohodku prejmejo več priznanja za delo, kot so ga porabile za proizvodnjo presežka. V referenčnem obdobju se je v 10 državah letno izgubilo približno 577 milijard dolarjev nacionalnega dohodka (po pariteti kupne moči iz leta 2011) v obliki vloženega dela, ki ni bilo priznano v nacionalnem dohodku.[5]

Države, ki se jim odvzema proizvedena vrednost, so (po naraščajoči stopnji izkoriščanja): Španija, Grčija, Malta, Ciper, Slovenija, Portugalska, Slovaška, Estonija, Litva, Latvija – torej stara sredozemska periferija in nova postsocialistična periferija.

Po izračunih ekipe Thomasa Pikettyja so med letoma 2010 in 2016 letni odlivi dobičkov in dohodkov od lastnine (z odbitkom ustreznih prilivov) tako v povprečju znašali 4,7 % bruto domačega proizvoda na Poljskem, 7,2 % na Madžarskem, 7,6 % na Češkem in 4,2 % na Slovaškem, kar je sorazmerno zmanjšalo nacionalni dohodek teh držav.[6]

Iz Pikettyjevega izračuna izhaja še en sklep, ki ga avtor ni izpeljal: bolj razvita ko je odvisna država, večji je odliv. Odvisni razvoj tako povečuje sposobnost države, da prinaša dobiček metropolitanskemu transnacionalnemu kapitalu. Odvisni položaj ne povzroča nujno osiromašenja države, pač pa odvisnost prilagodi državo imperialističnemu izkoriščanju.

Piketty pojasnjuje tudi, zakaj je zahodnoevropski kapital tako uspešen pri prisvajanju presežne vrednosti, proizvedene na evropski periferiji: 

Po padcu komunizma so zahodni vlagatelji (zlasti nemški) postopoma postali lastniki znatnega dela kapitala v vzhodnoevropskih državah. To znaša približno četrtino, če upoštevamo celotni stalež stalnega kapitala (vključno s stanovanji), in več kot polovico, če se omejimo na lastništvo podjetij (in še več za velika podjetja).[7]

– in ugotavlja, da je „stopnja donosa zasebnih naložb z Zahoda […] visoka in dobički, ki se danes izplačujejo lastnikom [zahodnih] podjetij, daleč presegajo evropske transferje, ki gredo v nasprotno smer.“[8]

Prenos vrednosti z obrobja v središče ni le posledica vlaganja tujega kapitala. Ta pretok vrednosti poteka na ravni odnosov med nacionalnimi gospodarstvi kot celotami. Študija držav evrskega območja je ugotovila […] da je mednarodna trgovina mehanizem, ki reproducira obstoječe neenakosti med uspešnostjo držav […], da »šibke« države evrskega območja nenehno plačujejo za blaginjo »močnih«. […] glavne vzroke za te neenakosti […] je treba iskati v notranji naravi kapitalizma, ki je strukturiran tako, da si prizadeva za večjo dobičkonosnost in opredeljuje pogoje nacionalne in mednarodne trgovine v okviru absolutne prednosti. Zaradi absolutne prednosti »močnih« držav neenaka menjava poslabšuje pogoje trgovine in zato revne države postajajo revnejše, bogate pa bogatejše.[9]

V obdobju med letoma 2018 in 2022 je bila povprečna donosnost kapitala v vseh obrobnih državah EU srednje in vzhodne Evrope z izjemo Poljske višja od povprečja v državah EU, ki se giblje okoli 7%. Najvišja je bila na Madžarskem (14,2 %), najnižja na Slovaškem (7,3 %). V Sloveniji je znašala 11,4% (S&P Global Ratings). Leta 2023 je bil donos kapitala najvišji na Madžarskem in v Romuniji (20%), najnižji na Poljskem (12,5%). V Sloveniji je znašal 18% (SCOPE ratings).

Zato lahko sklenemo, da nova srednje- in vzhodnoevropska periferija (skupaj s “staro” periferijo v južni Evropi) izpolnjuje klasična merila neokolonialne podrejenosti:

  • nižja cena delovne sile (neenaka menjava);
  • plače pod eksistenčnim minimumom (presežno izkoriščanje);
  • razširjena revščina (dezartikulirano lokalno gospodarstvo);
  • velika neenakost (upravljavski razredi kompradorjev – rentnikov);
  • vključenost v globalne proizvodne verige na nizkih ravneh in občasno na visokih ravneh (gospodarske dejavnosti so artikulirane “vertikalno” in ne “horizontalno”; lokalno gospodarstvo je dezartikulirano);
  • izvoz delovne sile v center (migrantska delovna sila);
  • prenos novo ustvarjene vrednosti v tujino (metropolitanski kapital si prisvaja lokalno proizvedeno vrednost);
  • bančni sistem v tujih rokah (avtonomna ekonomska politika ni mogoča);
  • donosnost kapitala je višja od povprečja v centru (večje ozkoriščanje).

Parlamentarno gledališče senc

Po analizah pakistanskega marksista Hamze Alavija je razred, ki vlada odvisnim družbam, zunaj teh družb – v neokolonialnih metropolah.[10] Kompradorski razredi samo upravljajo odvisne družbe v interesu vladajočih metropolitanskih razredov. Evropski vladajoči razredi so si ustvarili posredniški aparat – Evropsko unijo, ki njihove interese z direktivami Evropske komisije in z odločitvami Evropskega parlamenta prenaša neposredno v države članice (te morajo odločitve in direktive vnesti v svojo zakonodajo).

Naloga politične birokracije v odvisni kapitalistični državi je dvojna: da reproducira odvisni kapitalizem in da reproducira svoj upravljavski položaj. To lahko dosega na dva načina: z aktivno politiko ali pa da prepusti človekovim pravicam, pravni državi in svobodni podjetniški pobudi, da naredijo svoje. Ta druga – pasivna politika je liberalizem in deluje bolj v politični retoriki kakor v dejanskem upravljanju države. Prva – aktivna politika, konservativizem, nadgrajuje liberalno državo z ideološkimi mehanizmi (»tradicionalne vrednote«) in represijo (boj proti družbenemu razkroju po lastnih in sprotnih definicijah).

Nerodno je, da že manevri, ki jih liberalizem uporablja, da zamaskira razredni boj kapitalističnega razreda, vsebujejo konservativne prvine: skrb za »manjšine«, »ranljive skupine«, identitetne skupine – te se vzpostavljajo in ohranjajo prav s svojimi »tradicionalnimi vrednotami«. Liberalizem je tako že »okužen« s konservativizmom – ta njuna vzajemna prepletenost v dobrih namenih je dejanska enotnost buržoazije v boju proti ljudstvu.

Liberalizem in konservativizem si vsak zase prizadevata, da bi se predstavila za zastopnika skupnih interesov celotne družbe. Hkrati pa drug drugemu očitata, da vnaša razdor v »narodno skupnost« in preprečuje, da bi vsi skupaj dognali »nacionalni interes«.[11] S sramotenjem nasprotne frakcije sproti razkrajata iluzijo, ki jo hočeta splesti s pozivi k »narodni enotnosti«.[12] V družbi, ki temelji na izkoriščanju in zatiranju in ki jo kolje razredni boj, je tako govoričenje na prvi pogled zgolj nesramen pesek v oči. A ne smemo ga podcenjevati: prav ko se razredni boj najbolj zaostri, ti nategi ob vsesplošnem bratenju[13] opijanijo ljudstvo, da si z veseljem nadene jarem mezdnega dela.

Četudi konservatizem ne povzroča kriz nič manj kakor liberalizem, pa – paradoksno – zadnje čase prav v krizah doživlja zlate čase. S konservativno ideologijo se spontano organizirajo vse bolj ogrožena gospodinjstva. Združevati morajo dohodke vseh članic in članov, skrbeti, da se jih racionalno troši – zagotoviti morajo družinsko disciplino in učinkovit nadzor, to pa dosežejo s sredstvi, ki so pri roki: s patriarhalno avtoriteto, religijsko prisilo, etnično solidarnostjo. Žrtve konservativizma so njegove najzvestejše podpornice. A tudi pod liberalizmom jim ni nič bolje. Liberalizem jih ne prepričuje o modrosti starcev, vsemogočnem bogu in etničnem ponosu – razumevajoče jim prizna pravico do identitetnega idiotizma, zavaruje jim svobodo vesti v prostovoljnem hlapčevstvu in jih s patriarhom na čelu pahne v pekel podjetniškega despotizma.

Ko ljudstvo tako opazuje parlamentarno gledališče senc, dobro ve, da mu ni verjeti. Zato ne verjame liberalcem, ko mu dopovedujejo, da je buržoazni parlament samo politična kupčija.[14] Tudi ne verjame konservativcem, ko se zgražajo, da je buržoazna politika samo lov na koristi.[15] Pa mu vendar oboji govorijo resnico.

Brali ste članek, ki ga je za Rdečo peso pripravil sociolog Rastko Močnik, eden od pobudnikov referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi.

Avtor fotografije: Blaž Samec.

[1] Eurostat, People at risk of poverty by NUTS [Nomenclature of territorial units for statistics], 2023; https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/w/ddn-20240612-1 (8. 6. 2026).

[2] Kampanja za čista oblačila (CCC) je mreža, namenjena izboljšanju delovnih pogojev in krepitvi vloge delavk in delavcev v svetovni industriji oblačil in športne opreme. Danes je CCC globalna mreža več kot 220 organizacij, ki delujejo v več kot 45 državah.; https://cleanclothes.org/about  (8. 6. 2026).

[3] Minimalna plača za preživetje se računa za gospodinjstva: povprečno število članic in članov gospodinjstva, pomnoženo s stroškom osnovnih potreb za osebo, deljeno s povprečnim številom prinašalcev dohodka v gospodinjstvu; temu se prišteje 10% dohodka za prihranke.

[4] Ruy Mauro Marini, Dialéctica de la dependencia, Mexico D. F.: Ediciones Era, 1973. Slovenski prevod Dialektika odvisnosti z uvodno besedo Maje Breznik „Branje Dialektike odvisnosti“ v: Borec, št. 817 – 819, 2023.

[5] Ivan Rubinić i Maks Tajnikar, Labour force exploitation and unequal labour exchange as the root cause of the eurozone’s inequality, Društvena istraživanja, god. 28, št. 2, 2019, str. 220.

[6] Thomas Piketty, 2018, the year of Europe, blog 18. januarja 2018; https://www.lemonde.fr/blog/piketty/2018/01/16/2018-the-year-of-europe/  (8. 6. 2016).

[7] Isto.

[8] Isto.

[9] S. A. Seretis i P. V. Tsaliki,  Absolute advantage and international trade: Evidence from four Euro-zone economies, Review of Radical Political Economics, god. 48, br. 3, 2016, str. 449. Raziskala sta odnose med Grčijo, Španijo, Finsko in Nizozemsko.

[10] Hamza Alavi, The structure of peripheral capitalism, v: Introduction to the Sociology of »Developing Societies«, ur. Hamza Alavi in Theodor Shanin, Macmillan, London in Basingstoke, 1982.

[11] »Namesto na sodelovanju je tranzicijska levica delovala na izključevanju, na sejanju sovraštva, celo na grožnjah s smrtjo, ko je trda levica po slovenskih ulicah in trgih kričala smrt janšizmu.« Janez Janša na kongresu SDS 25. maja 2025. »Razdvajajoča politika je pa edino, kar Janša in stranka SDS poznata.« Sokoordinatorica Levice Asta Vrečko v izjavi za medije 23. junija 2026.

[12] »Glavni cilj novega praznika je združevanje in povezovanje naroda okoli skupnega simbola.« Poslanec Svobode Lenart Žavbi ob vložitvi predloga za nov državni praznik »dan Triglava«. »Mislim, da si ogromna večina slovenskega prebivalstva želi, da bi ob taki priložnosti predstavniki najvišjih institucij nastopili skupaj, da bi dali prava sporočila o tem, da skupaj zmoremo več, bolje in hitreje.” Jelko Kacin, predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave in prireditve, 16. junija 2026, ob predstavitvi državne proslave, s katero želijo organizatorji »poudariti sodelovanje in spomin na narodno enotnost«. – Na skupnostne izbruhe politične birokracije je za nazaj, za sproti in za vnaprej odgovorila dokumentarna predstava Več nas bo, prej bomo na cilju avtorjev Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša (produkcija Maska, Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti in Brut Dunaj) v sezoni 2010 – 2011.

[13] Marx: »Fraza, ki je ustrezala tej namišljeni odpravi razrednih odnosov, je bila fraternité, vsesplošno pobratimstvo in bratstvo [die allgemeine Verbrüderung und Brüderschaft]. Ta dobrodušna abstrakcija razrednih nasprotij, ta sentimentalna poravnava  protislovnih razrednih interesov, ta sanjavi zanos, ob katerem so pozabili na razredni boj […]. […] proletariat je plaval v pijanosti tega velikodušnega vsesplošnega bratstva [Fraternitätsrausche].« »Fraternité, bratstvo nasprotujočih si razredov, od katerih eden izkorišča drugega […] – pravi, nepopačeni, prozaični izraz tega bratstva je državljanska vojna, državljanska vojna v svoji najstrašnejši obliki, vojna med delom in kapitalom.« Razredni boji v Franciji 1848 – 1850, v: Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela, III. zvezek, str. 47 in 61. – Tudi obnovitelji kapitalizma so uporabili ta stari trik: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna […].« France Bučar, 9. maja 1990.

[14] »Desnica se je do oblasti dokopala s politično trgovino.« Mladina, 23. 6. 2026, povzeto po Delovi Sobotni prilogi.

[15] »Levica hrepeni po oblasti in ne zna živeti v opoziciji.« Vinko Gorenak, Nova24TV, 31. marec 2021.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega