Po napovedih o gradnji sežigalnic v Ljubljani in Mariboru civilna iniciativa Kakšno mesto hočemo? skupaj z zdravstveno in okoljsko stroko opozarja, da je gradnja sežigalnic v Sloveniji nevarna tehnološka in ekonomska past, ki bo mesti za naslednjih 30 let zaklenila v zastarel, zdravju škodljiv sistem ter povzročila nepopravljivo okoljsko in podnebno škodo. Obstajajo čistejše, varnejše in dolgoročno cenejše rešitve.
Včerajšnja tiskovna konferenca pred kinom Šiška je potekala pred razpravo o sežigalnici, naslovljeno “Odločitev je padla, kako naprej,” na kateri so med drugim sodelovali mariborski, ljubljanski in celjski župan. Tako imenovano “javno razpravo”, na kateri so bili dobrodošli le povabljenci, so politiki zrežirali z namenom širjenja njihovih laži v podporo izgradnji sežigalnic. Aktivisti so v znak nestrinjanja z novima sežigalnicama pred vhod postavili zgovorno instalacijo sežigalnice in njenih posledic.
Livija Marko, Umanotera: “Ljubljana se po kakovosti zraka že danes uvršča med 7 % najbolj onesnaženih mest v Evropi. Nove evropske študije hkrati dokazujejo dolgoročno zastrupljanje tal in podtalnice z ‘večnimi kemikalijami’ v okolici sežigalnic. V to stanje in s tem znanjem dodati še eno sežigalnico pomeni zavestno in neposredno ogrožanje zdravja prebivalcev in okolja ter nasprotovanje podnebnim ciljem.”
Zdravstvena stroka že dalj časa opozarja na nevarnosti sežigalnic, ki dokazano škodijo zdravjuveč generacij. Doktorica medicine Zvonka Rener Primec je razkrinkala laži politikov, ki trdijo, da bo z izgradnjo sežigalnic zrak čistejši: “Nova sežigalnica bi izpuste majhnih strupenih delcev PM 2.5, ki jih filtri ne zajamejo, povečala za 30-krat v primerjavi s TE-TOLOM.” Marina Praprotnik, dr. med. iz Službe za pljučne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana: “Raziskave kažejo, da so otroci, ki živijo v bližini sežigalnic, bolj bolni kot sovrstniki, ki živijo v zdravem okolju. Imajo več nevroloških bolezni, bolezni dihal, astme. Povečano je tveganje za nastanek nekaterih prirojenih nepravilnosti ter prezgodnjega poroda pri nosečnicah, ki so živele v radiusu 4 km od sežigalnic. Toksini iz okolja neugodno vplivajo na razvoj številnih organov in tudi na plod, saj nekateri prehajajo skozi placento, ultra-fini delci pa lahko vstopajo tudi v DNK in povzročajo spremembo dedne zasnove, ki se lahko prenaša tudi na potomce.”
Izpusti toplogrednih plinov so pri sežigu odpadkov do dvakrat višji od izpustov proizvodnje elektrike iz zemeljskega plina in pogosto presegajo celo izpuste premoga. Obenem se s podelitvijo 30-letne koncesije mesto zavestno odpoveduje zmanjševanju količine nastalih odpadkov in ciljem krožnega gospodarstva, saj sežigalnica za svoje delovanje in rentabilnost zahteva nenehen dotok goriščnih odpadkov. Projekt obenem ne rešuje problema individualnih kurišč.
Jaka Kranjc, Ekologi brez meja: “Razširitev toplovodnega omrežja je neodvisen projekt, brez katerega do zapiranja kurišč ne bo prišlo, vir toplote pa so lahko tudi drugi industrijski procesi. Izpusti se bodo povečali zaradi povečanega obsega transporta odpadkov v Ljubljano.” Dejal je še, da je sežigalnica najdražji način ravnanja z odpadki in za pridobivanje toplote.
Evropska unija je zaradi hude podnebne škode povsem ustavila sofinanciranje sežigalnic. Velik del 430-milijonskega bremena (trenutno ocenjena investicija v ljubljansko sežigalnico) bi torej padel neposredno na javna sredstva. Če se projekt izkaže za ekonomsko polomijo, pa bo finančno breme preneseno tudi na občane preko višjih položnic za ogrevanje in komunalne storitve.
Sašo Đorđević iz Vesne – zelene stranke je povedal, da potrebujemo pameten razpršen in prilagodljiv sistem, ki ločeno rešuje dve vprašanji: energijo in surovine. “Na energetskem področju imamo že danes dobre temelje: daljinsko ogrevanje, sončne elektrarne na javnih stavbah z velikim, še ne izkoriščenim potencialom, možnost implementacije toplotnih črpalk različnih tipov in velikosti, kot na primer implementacija toplotne črpalke na Centralni čistilni napravi, hranilnike toplote, hranilnike električne energije ter nadaljnji razvoj obnovljivih virov. Na področju odpadkov pa mora biti cilj jasen: manj mešanega preostanka, več ponovne uporabe, boljše ločevanje in več recikliranja.” Alternativa je mesto, ki odpadke preprečuje, materiale ohranja v kroženju in energijo pridobiva iz več čistih virov, je sklenil Đorđević.
Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka je izpostavila, da za primere, ki kričijo o škodljivosti sežigalnic, ni treba iti daleč: “Anhovska sosežigalnica že leta ponavlja, da deluje v okviru veljavne zakonodaje. Da deluje v skladu s predpisi. Da deluje trajnostno. Se zaklinja, da več in več sežiganja smeti prinaša zeleni prehod. In sama sebe uvršča med najbolj napredne v Evropi. V resnici pa redno presega polurne mejne vrednosti izpustov snovi, ki škodujejo zdravju. Glede na analize tudi po več sto do več tisoč-kratnih presežkov letno, da o 45 kg živega srebra na leto ne govorimo.”
“Tudi Mariborčani in Mariborčanke nočemo sežigalnice in ne nasedamo puhlicam, ki nam jih prodaja občinski piar. Zahtevamo učinkovit mestni sistem za ravnanje z odpadki in ogrevanje, ne pa kurjenja zelenih ciljev,” je dodala še Ana Lah iz iniciative Maribor proti sežigalnici.
Foto: Črt Piksi
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega