“Žrtev sistema je tisti, ki zase nič ne naredi, tisti, ki misli, da mora država poskrbeti zanj,” pravi milijonar Blaž Brodnjak, direktor Nove ljubljanske banke.
Edini, za katerega je država zares poskrbela, je prav Blaž Brodnjak. Še pomnite, kako so se evropski birokrati po svetovni finančni krizi 2008 samovoljno odločili, da bodo z denarjem delovnih ljudi “dokapitalizirali” banke? Milijarde so vzeli navadnim ljudem, da bi rešili elito, v času, ko so prvi množično izgubljali službe in domove zaradi krize, ki so jo povzročile prav banke in kapital. Jedro krize je bil bančni sistem in sistem trgovanja z “izpeljanimi finančnimi instrumenti” ali poenostavljeno – špekulacijami, mehinacijami in nategi, od katerih so imeli bankirji, finančniki, razni posredniki in določeni politiki milijonske koristi.
Danes se NLB lahko pobaha z več kot 400 milijoni čistega dobička v devetih mesecih lanskega leta, Blaž Brodnjak pa z milijonsko letno plačo. Pravi, naj nehamo čakati, da država poskrbi za nas. Zanj so medicinske sestre, vzgojiteljice, učitelji, čistilke, komunalni delavci, osebni asistenti, kuharji v domovih za starejše, le državni zajedavci, ki so si sami krivi, da delajo za minimalno plačo.
Ljudje, ki opravljajo družbeno najpomembnejše delo, ki vzgajajo, kuhajo, zdravijo, učijo, skrbijo, da so smetnjaki prazni in ulice čiste, bi si po njegovem morali poiskati novo službo. Pogosto slišimo iz ust Brodnjakov in njemu podobnih menedžerjev ter predstavnikov kapitala, naj pač postanemo podjetniki. Naj odpremo podjetje in recimo začnemo uvažati poceni robo in jo drago prodajati. Naj se “znajdemo” in “pametno” investiramo. Torej naj postanemo nekdo, ki dela le za svoje sebične interese, oportunist, ki zajeda družbo.
Če bi bilo po njihovo, bi na svetu obstajali le bogataši, ki bi jedli jastoge, pili šampanjec, se vozili z letali in spali v pozlačenih stolpnicah. Edini problem je, da jim nekdo mora to življenje omogočiti. Navadne ljudi bi rabili le toliko, da jim zgradijo vile, jahte, postrežejo kaviar in počistijo stranišče.
Delovni ljudje takega sveta nočemo. Hočemo svet, v katerem bodo naši otroci lahko hodili v šolo, v katerem bodo parki in igrišča dostopna vsem, svet, v katerem steklene poslovne stavbe ne bodo izrinjali iz mest knjižnic in domov za starejše, svet, v katerem bo vsak lahko šel k zdravniku. Tako družbo pa lahko ustvarjamo le delovni ljudje, kuharice, vzgojitelji, gradbeni delavci, zdravstveni delavci, kmetje. Brodnjak je edini, ki rabi vseživljenjsko učenje. Naj se nauči, da nihče ne rabi menedžerjev, špekulantov, finančnikov in kriptovalutarjev.
O Brodnjakovih zablodah smo pisali že v prispevku: https://rdecapesa.com/s-polno-ritjo-je-lahko-srat-milijonar-brodnjak-bi-mlade-silil-v-brezplacno-delo/
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega