ČE NE NATO, KAJ POTEM? ZA MEDNARODNO SODELOVANJE – BREZ IMPERIALIZMA IN OROŽJA

Članstvo v Natu pomeni podrejenost interesom globalnega kapitala in orožarske industrije. Izstop odpira vrata k bolj demokratični in socialno pravični družbi, ki ne podpira in kupuje bomb v imenu “miru”, ampak gradi svet, v katerem mir izhaja iz pravičnosti, enakosti in svobodi vseh – ne le izbranih.

Vloga majhne države kot je Slovenija ne sme biti servilnost, temveč pogumna mirovniška drža. Slovenija lahko postane prostor mediacije, diplomacije in podpore mirovnim pobudam – doma in po svetu. Namesto udeležbe v intervencijah lahko razvijamo civilno pomoč, se vključujemo v mirovne konference in podpiramo razoroževalne pobude. 

Namesto da Slovenija prispeva k bombam in orožju, naj prispeva k zdravstvu, izobraževanju, trajnostni infrastrukturi in solidarnostni zunanji politiki. Mesta v svetu si ne priborimo s tiho privolitvijo v tuje vojne, temveč z gradnjo mednarodnih povezav, temelječih na pravičnosti, nenasilju in vzajemni podpori – ne na vojaški moči. Če hočemo mir, moramo vlagati v solidarnost – ne v orožje. 

Gibanje neuvrščenih, v katerem je imela socialistična Jugoslavija ključno vlogo, predstavlja enega izmed najpomembnejših zgodovinskih primerov alternativne zunanje politike – take, ki se ni podredila logiki blokovske delitve, militarizma in imperializma.

V času hladne vojne je Jugoslavija skupaj z državami Azije, Afrike in Latinske Amerike sooblikovala svetovno gibanje, ki se je zavestno odločilo za politiko neuvrščenosti – ne na strani ZDA ali ZSSR – in zavrnilo podrejanje interesom velikih sil. Gibanje neuvrščenih je temeljilo na načelih mirnega soobstoja, suverenosti narodov, nenasilja, gospodarske pravičnosti in podpore bojem proti kolonializmu in imperializmu.

Za razliko od danes, ko se politične elite priklanjajo Nato paktu in oboroževalnim zavezam, je gibanje neuvrščenih vztrajalo pri mirovni diplomaciji, globalni solidarnosti in ekonomski neodvisnosti. Namesto tekmovanja v vojaški moči je zagovarjalo sodelovanje v razvoju, skupno zaščito svetovnega juga in oblikovanje pravičnejšega svetovnega reda.

Tudi danes lahko izkušnje gibanja neuvrščenih ponudijo dragocene lekcije – denimo, kako graditi politične povezave, ki temeljijo na solidarnosti z zatiranimi ljudstvi (kot so danes Palestinke in Palestinci), ne pa na klanjanju geopolitičnim interesom zahodnih sil. Če želimo oblikovati resnično alternativo Natu, se lahko naslonimo prav na ta zgodovinski spomin: skupno, globalno mirovno fronto, ki jo vodi svetovna večina – ne pa elitni klub vojaških sil.

Izstop iz Nata je pogoj za drugačno prihodnost. Dokler smo del paktov, ki nam predpisujejo kapitalistično ekonomijo, neoliberalne ukrepe in militaristično politiko, ni prostora za resnično preobrazbo naše družbe. Ekosocialistična prihodnost pomeni razbitje imperialistične arhitekture in gradnjo družbe, ki bo služila ljudem in naravi – ne orožarski industriji.

Ne potrebujemo zavezništev, ki nas silijo v poslušnost in oboroževanje – potrebujemo odprtost, pogum in politično voljo za mirovniško zunanje delovanje. Mir ne pomeni samo odsotnosti vojn – pomeni ustvarjanje pogojev, kjer vojne postanejo nepotrebne.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega