Evropska unija je napovedala, da bo Ukrajini namenila 2,3 milijarde evrov pomoči za obnovo. Obnova v kapitalizmu pa ne pomeni zgolj gradnje domov in infrastrukture, temveč tudi utrjevanje dolgoročne odvisnosti od tujih vlagateljev, kreditov in geopolitičnih interesov. Gre za “Marshallov načrt 2.0”, kjer se obnova pogojuje z vpeljevanjem tržnih reform, privatizacijo in deregulacijo – vse to v korist zahodnih korporacij in na račun ukrajinskega prebivalstva.
EU in Nato sta pod krinko “obnove” in “solidarnosti” začrtala strateški načrt za popolno gospodarsko in vojaško integracijo Ukrajine v neoliberalni red. Kot je razvidno iz razprav na nedavni donatorski konferenci v Berlinu, gre za politično in kapitalsko kolonizacijo, ki bo Ukrajino priklenila na dolgove, delovno deregulacijo in izčrpavanje naravnih virov v korist zahodnih korporacij. To ni načrt za mir, temveč načrt za novo podrejeno polperiferijo znotraj Evrope – s poceni delovno silo, razprodano zemljo in stalno militarizacijo.
A cene ne bodo plačevali le prebivalci Ukrajine. Tudi evropski delavski razred bo vedno bolj financiral to vojno: z izdatki za orožje, z zniževanjem sredstev za zdravstvo in šolstvo, ter s politično poslušnostjo interesom Nata in ZDA. Ameriški predsednik Donald Trump je v sveži izjavi napovedal, da bo “orožje za Ukrajino plačal Nato” – kar v prevodu pomeni: Evropa. Ta dogovor jasno razkriva, da EU ni suveren igralec, temveč politično in vojaško podaljšano orožje ameriških kapitalističnih in imperialističnih interesov.
V Sloveniji se obenem krepi odpor političnih elit do same ideje, da bi prebivalstvo odločalo o usmeritvah zunanje politike. Premier Golob je napovedal, da bo predsednikom parlamentarnih strank predlagal razveljavitev posvetovalnega referenduma o zvišanju izdatkov Slovenije za Nato, kar pomeni neposreden poskus utišanja javne razprave o militarizaciji in geopolitičnih usmeritvah države. Namesto odprtega političnega procesa smo priča centralizaciji odločanja in zanikanju demokratičnih mehanizmov v korist mednarodnih zavezništev, ki ne služijo miru, temveč interesom orožarske industrije in kapitala. To potrjuje, da militarizem ni samo globalni problem, ampak tudi domači – in da je politični razred pripravljen poteptati demokracijo, da bi zavaroval interese vojaškega paktiranja.
V kapitalizmu tudi uničenje ustvarja dobiček. Gradbena podjetja, orožarska industrija in privatni investicijski skladi, ki si manejo roke nad milijardnimi obnovitvenimi pogodbami, so pogosto prepleteni z istimi strukturami, ki so vojno omogočile ali jo poglabljajo. V takem sistemu mir ni cilj, ampak ovira – trajna vojna omogoča trajno dobičkonosnost.
Resnična obnova Ukrajine in dolgoročen mir bosta mogoča le s prelomom z logiko kapitala in imperialističnega tekmovanja. Namesto nadaljnje militarizacije in podrejanja Natu, potrebujemo evropsko politiko, ki temelji na pravičnosti, solidarnosti in trajnostnem razvoju. Denar, ki danes teče v orožje in dolgove, bi lahko bil namenjen za obnovo življenja – ne le v Ukrajini, temveč povsod, kjer je to najbolj nujno.
Predpogoj za to pa je izstop iz Nata in njegova ukinitev.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega