Objavljamo prevod analize srbskih volitev, ki je bil objavljen na portalu Viento Sur, napisal pa ga je Srđan Atanasovski iz Radničkega glasa
Zmaga Študentske liste na srbskih parlamentarnih volitvah 25. oktobra 2026 pomeni konec štirinajstletne prevlade Aleksandra Vučića in njegove Srbske napredne stranke. S približno 53 odstotki glasov in predvideno absolutno večino v parlamentu je Študentska lista dosegla rezultat, ki se je še nedavno zdel skoraj nepredstavljiv. Naravo te zmage in politične prihodnosti Srbije je težko razumeti skozi običajne kategorije, kot so vlada proti opoziciji, liberalizem proti konservativizmu ali evropska integracija proti nacionalni suverenosti.
V središču srbske politične preobrazbe je bilo množično študentsko gibanje, v ozadju pa je bil konflikt med dvema elitama: politično elito, ki jo je Vučićev režim gradil v zadnjih petnajstih letih, in akademsko elito, ki je ostala relativno neodvisna od njegovega sistema vladanja. Odločilni dejavnik je bila sposobnost akademske elite, da sklene zavezništvo s študentskim gibanjem, ki je razvilo svojevrstno obliko participativnega populizma. To zavezništvo je omogočilo politično mobilizacijo, ki je privedla do zamenjave vlade.
To populistično gibanje ni nastalo okoli zahtev po radikalni preobrazbi srbske gospodarske ali zunanje politike. Na mnogih področjih je ponovilo obstoječi politični konsenz, obljubljajoč, da se lahko podobne politike izvajajo brez korupcije, organiziranega kriminala, nepotizma in zaposlovanja na podlagi strankarskih povezav. Največji izziv, s katerim se bo soočila nova vlada, bo razgradnja klientelističnih mehanizmov prejšnjega režima, hkrati pa bo morala dokazati, ali je mogoče ohraniti njen relativno popularen gospodarski model, ne da bi se zanašala na iste mehanizme kopičenja kapitala in političnega nadzora.
Enostrankarski sistem v okviru večstrankarske demokracije
Ena najpomembnejših značilnosti Vučićeve politične prevlade je bila sistematična slabitev večstrankarskega sistema, čeprav so formalne institucije parlamentarne demokracije ostale nespremenjene. Srbska napredna stranka si je prizadevala vključiti skoraj vse politične akterje z znatno volilno podporo. Političnim organizacijam in njihovim voditeljem so ponujali položaje znotraj vladne koalicije, pogosto prek zagotovljenih mest na skupnih volilnih listah, medtem ko so tisti, ki so zavrnili sodelovanje, bili izpostavljeni različnim oblikam pritiska, marginalizacije in političnega uničenja.
Rezultat tega je bil poskus vzpostavitve nekakšnega enostrankarskega sistema v okviru formalno večstrankarske demokracije. V vladajoči koaliciji je bilo mogoče najti skoraj vsako pomembno ideološko stališče, od nacionalističnih in konservativnih do liberalnih, proevropskih in socialno usmerjenih tokov. Ideološki konflikti so se v veliki meri prenesli iz volilne tekme na notranje odnose vladnega bloka. Volitve so se vse bolj spreminjale v referendume o izvrševanju oblasti in odnosih do Vučićevega režima, namesto da bi bile tekmovanje med alternativnimi političnimi programi. Opozicijskim strankam, ki so ostale zunaj tega sistema, ni uspelo zgraditi dovolj široke družbene baze niti oblikovati drugačne politične agende.
Hkrati je Vučić razvil izjemno obsežen strankarski in volilni aparat. Njegovo delovanje je temeljilo na politični lojalnosti, nadzoru nad zaposlovanjem v javnem sektorju, zbiranju tako imenovanih kapilarnih glasov ter različnih oblikah pritiska na volivce. Članstvo v vladajoči stranki ali pripravljenost, da ji zagotovi glasove, je postalo pomemben pogoj za zaposlitev, poklicno napredovanje in dostop do javnih virov. Ta sistem se je postopoma razširil preko svoje volilne funkcije in postal temeljni mehanizem za urejanje družbenih in gospodarskih odnosov.
Za učitelja, ki je več let delal na začasnih pogodbah, zdravstvenega delavca, ki je čakal na stalno zaposlitev, ali zaposlenega v javnem podjetju je lahko pripadnost stranki neposredno določala njegovo poklicno prihodnost. Podobni mehanizmi so se razširili tudi v zasebni sektor prek mrež poslovnih povezav, javnih naročil in privilegiranega dostopa do državnih virov. Poleg velikih finančnih škandalov, o katerih so poročali mediji, je korupcija postala vsakdanja izkušnja za velik del prebivalstva. Skoraj vsakdo, ki je iskal zaposlitev, napredovanje v karieri ali dostop do določene ugodnosti, se je lahko soočil s posledicami strankarskega klientelizma.
Poleg sistematičnega nepotizma je režim spremljala vrsta resnih škandalov, ki so sprožili vprašanja o povezavah med državnimi strukturami in organiziranim kriminalom. Mednje sta spadala primer »Jovanjica«, v katerem je bil odkrit velik nasad marihuane, ki so ga domnevno ščitili člani varnostnih služb, ter umor v beograjski restavraciji, v katerega domnevno prikrivanje je bil vpleten takratni načelnik beograjske policije. Problem za Vučića je bil v tem, da je mreža lojalnosti, ko se je enkrat vzpostavila, zahtevala nenehno zaščito svojih članov. Kaznovanje posameznikov zaradi kriminalnih dejavnosti ali korupcije bi lahko ogrozilo stabilnost celotnega sistema, ki je temeljil na pričakovanju, da bo politična lojalnost nagrajena in zaščitena.
Volilni stroj je tako postopoma postal breme za sam režim. Mehanizmi, ki so mu omogočali ohranjanje oblasti, so hkrati povzročali vse bolj razširjeno družbeno nezadovoljstvo.
Akademska elita, ki je Vučić ni uspel vključiti
Za razliko od politične in poslovne elite, ki ju je uspešno pridružil prek sistema skupnih interesov, Vučiću nikoli ni uspelo v celoti vključiti srbske akademske elite.
Z akademsko elito mislim širši sloj visoko izobraženih strokovnjakov, profesionalnih menedžerjev, ekonomistov, pravnikov, intelektualcev, univerzitetnih profesorjev, raziskovalcev in oseb, ki delajo v nevladnih organizacijah. Njihov družbeni ugled temelji predvsem na izobrazbi, strokovnih kvalifikacijah in izkušnjah, ne pa na nadzoru nad strankarskim aparatom. V času svojega vladanja je Vučić na svojo stran poskušal pridobiti različne sekcije te elite. Imenovanje Ane Brnabić na visoke vladne položaje in vzpon Siniše Malija sta bila pomembna elementa teh prizadevanj. S pomočjo takšnih oseb so bili posamezniki iz poslovnega sveta, akademskega okolja in nevladnega sektorja vključeni v državno upravo in politično vodstvo, da bi režimu zagotovili strokovno legitimnost in podobo modernizacije.
To zavezništvo je ostalo razmeroma omejeno in nestabilno. Univerze, na čelu z Univerzo v Beogradu, nikoli niso postale trdne oporne točke vladajoče stranke. Univerzitetni profesorji in raziskovalci so že dolgo izražali nezadovoljstvo z režimom, čeprav to nezadovoljstvo ni bilo nujno povezano s skupno opozicijsko ideologijo. Kmalu pred izbruhom študentskih protestov se je konflikt zaostril po napovedih, da bi lahko tuje zasebne univerze dobile dostop do javnih sredstev, namenjenih visokemu šolstvu. Takšen model, podoben nekaterim sistemom izobraževalnih vavčerjev, je odprl možnost preusmerjanja proračunskih sredstev iz javnih univerz v zasebne ustanove. Akademska skupnost je to obravnavala kot grožnjo nadaljnjega podrejanja izobraževanja poslovnim interesom, povezanim s politično močjo. Konflikt med univerzami in režimom je zato zadeval tudi neposredne materialne interese akademske skupnosti.
Ko se je novembra 2024 zrušila streha obnovljene železniške postaje v Novem Sadu, pri čemer je umrlo šestnajst ljudi, je ta obstoječi konflikt dobil povsem novo razsežnost. Tragedija je bila splošno dojemana kot simbol sistema, v katerem so politična lojalnost, nepregledno upravljanje in koruptivni odnosi izpodrinili strokovnost in poklicno odgovornost. Ne glede na konkretne tehnične vzroke zrušitve se je pojavilo vprašanje, kako je bilo mogoče velik infrastrukturni projekt, predstavljen kot simbol modernizacije države, dokončati brez ustreznega varnostnega nadzora.
Študentski upor, ki je sledil, je dobil široko podporo univerzitetnih profesorjev. To zavezništvo je imelo tudi zelo neposredno podlago: študenti in profesorji so se že poznali, vsak dan so se srečevali na svojih fakultetah in si delili isti institucionalni prostor. Za študente so akademsko elito sestavljali njihovi lastni profesorji, s katerimi so lahko neposredno komunicirali in sodelovali. Kljub občasnim sporom glede blokad so univerze, zlasti Univerza v Beogradu, postale ključni stebri gibanja, ki so zagotavljale institucionalno, moralno in praktično podporo.
Režim se je na upor odzval s še večjim zanašanjem na strankarske kadre. Oblikovanje vlade Đura Macuta po politični krizi, ki so jo povzročili protesti, ni prineslo nobenega pomembnega premika v smer sprave z akademsko skupnostjo. Osebe, ki niso pokazale zadostne strankarske lojalnosti, so bile še bolj izrinjene iz vlade, kar je okrepilo sistem, v katerem je dejanska politična moč ležala v neformalni strankarski hierarhiji, medtem ko so ministri in drugi uradniki imeli omejeno avtonomijo.
Študentska plenarna zasedanja in nastanek populističnega gibanja
Študentsko gibanje, ki je nastalo iz blokad univerz, je razvilo poseben organizacijski model, temelječ na neposredni demokraciji. Na fakultetah so bili ustanovljeni plenumi, na katerih so študentje sprejemali odločitve o zahtevah, protestih in drugih dejavnostih. Število udeležencev na teh plenumih je precej nihalo, sčasoma so se pojavile tudi neformalne hierarhije. Delovne skupine, odgovorne za pripravo predlogov, so pogosto pridobile precejšnjo avtonomijo, medtem ko so plenumi potrjevali odločitve, ki jih je oblikovalo relativno majhno število aktivnih udeležencev. S potekom gibanja se je število študentov, neposredno vključenih v vsakodnevno odločanje, postopoma zmanjševalo.
Kljub temu so plenumi ohranili svojo vlogo kot glavni vir legitimnosti študentskega gibanja. Njihov pomen je bil tudi v zmožnosti, da so sprožili široko družbeno mobilizacijo. Študentske pohode med mesti, večdnevne pohodne ture, kolesarske ture, množične demonstracije in zapletene logistične operacije so vključevale veliko število mladih. Mnogi niso nujno sodelovali pri oblikovanju političnih zahtev, a so z organizacijo teh aktivnosti postali aktivni člani gibanja. Študentsko gibanje jim je omogočilo, da so prek kolektivnega delovanja postali del širše politične skupnosti, ne da bi od njih vnaprej zahtevali sprejetje določene politične ideologije.
Študenti so se skrbno izogibali ideološkim in političnim stališčem, ki bi lahko spodkopala široko družbeno podporo, in so se skušali predstaviti kot gibanje, ki zastopa interese družbe kot celote. Čeprav je imel organizacijski model plenarnih zasedanj podobnosti z anarhističnimi in horizontalnimi tradicijami, njihova politična vsebina ni bila revolucionarna. Široka udeležba je spodbujala reprodukcijo prevladujočih družbenih stališč, saj so lahko podporo pridobile le zahteve, ki so bile sprejemljive za veliko število udeležencev. Radikalnost študentskega gibanja je ležala predvsem v njegovih organizacijskih metodah in izzivu obstoječi vladi, manj pa v njegovem ideološkem programu.
Zavezništvo populizma in strokovnosti
Najbolj nenavadna značilnost študentskega gibanja je bilo njegovo zavezništvo z akademsko elito. V mnogih sodobnih zahodnih družbah se populistična gibanja razvijajo v nasprotju z izobraženimi elitami, strokovnjaki in profesionalnimi menedžerji. Akademske institucije se pogosto prikazujejo kot del odtujenega establišmenta, oddaljenega od vsakdanjih skrbi navadnih ljudi. V Srbiji pa je množično populistično gibanje akademsko elito sprejelo kot naravnega političnega zaveznika. Izobrazba, strokovno znanje, poklicne kvalifikacije in kulturni kapital so postali osrednji elementi njegove politične identitete.
To se je jasno odražalo v tem, kako so bili študenti predstavljeni v javnosti. Opisovali so jih kot izobražene, dostojne, odgovorne in sposobne mlade ljudi: bodoče zdravnike, inženirje, profesorje in strokovnjake. Poseben poudarek je bil na sporočilu, da želijo ostati v Srbiji in si svojo poklicno prihodnost graditi v lastni državi. Ta narativ se je neposredno navezoval na izkušnjo nezadovoljstva z Vučićevim režimom. V družbi, kjer sta zaposlitev in napredovanje odvisna od strankarskih povezav, se zdi naravna alternativa tista, v kateri se cenijo znanje, kvalifikacije in strokovna usposobljenost. Boj proti korupciji in nepotizmu je tako postal vez med akademsko elito in populistično bazo.
To zavezništvo je vključevalo tudi določeno fetišizacijo strokovnega znanja: pričakovanje, da bodo osebe z ustrezno izobrazbo in strokovnimi kvalifikacijami, brez povezav s kompromitirano politično elito, bolje opremljeni za vodenje države. Takšno prepričanje spregleda dejstvo, da se strokovno znanje na določenem področju ne prevede samodejno v politično kompetentnost in da imajo strokovne elite svoje lastne družbene interese, ki se ne ujemajo vedno z interesi večine prebivalstva. Kljub temu je kombinacija populistične mobilizacije in avtoritete strokovnega znanja študentskemu gibanju omogočila, da je preseglo meje univerz in postalo resna politična alternativa.
To se je odražalo tudi v sestavi Študentske liste. Med njenimi kandidati so bili univerzitetni profesorji, ekonomisti, pravniki, strokovnjaki z različnih področij ter precejšnje število ljudi iz nevladnih organizacij.
Zakaj študentsko gibanje ni razvilo nove ideologije
Ko se je študentsko gibanje odločilo, da ne bo več naslavljalo zahtev na obstoječo vlado, temveč bo pozvalo k parlamentarnih volitvah, je naredilo korak, ki se je na prvi pogled morda zdel kot opustitev svoje prvotne logike neposredne demokracije. Vendar je bila ta odločitev skladna s populističnim značajem gibanja. Čeprav so študentski plenumi temeljili na načelih neposredne demokracije, so odražali še eno prevladujoče družbeno prepričanje: da so parlamentarne volitve glavni mehanizem političnih sprememb.
Hkrati so ohranjali razdaljo od obstoječih političnih strank. To so pogosto pojasnjevali z organizacijskimi značilnostmi študentskega gibanja. Ker plenumi niso imeli stalnih predstavnikov, pooblaščenih za pogajanja v imenu gibanja kot celote, je bilo sodelovanje s političnimi strankami institucionalno zapleteno. Obstajal je tudi globlji ideološki razlog. Študentsko gibanje se ni moglo zlahka dogovoriti glede skupnega programa s strankami, ki so imele jasno opredeljena politična stališča. Sodelovanje z liberalci, konservativci, nacionalisti ali socialdemokrati bi od gibanja zahtevalo, da zavzame stališča do vprašanj, glede katerih je bila njegova lastna baza razdeljena. Njegova politična moč je bila odvisna od zmožnosti, da se izogne razkrivanju teh razlik.
Študentska lista je predstavljala tisto, kar je bilo v družbi široko sprejeto kot politična normalnost. Njena temeljna zahteva je bila država brez korupcije, ustrezno delujoče institucije ter prednost strokovnosti pred strankarsko pripadnostjo. Volilna kampanja je bila zato v veliki meri brez tradicionalnih ideoloških konfliktov. Vučić je poskušal Študentsko listo prikazati kot politično silo, ki bi spremenila njegovo gospodarsko in zunanjo politiko, ogrozila odnose z Rusijo ali postavila pod vprašaj obstoječe socialne ugodnosti. Študentska lista je na splošno odgovarjala, da takšne spremembe niso njen cilj in da bo obstoječe politike izvajala učinkoviteje in odgovorneje. Med dvema največjima volilnima listama je bilo precej več programske kontinuitete, kot bi lahko nakazovala intenzivnost njunega političnega spopada.
Tudi ko je Študentska lista izrazila nasprotovanje politiki nizkih plač, ki jo je Vučićev režim spodbujal v svojih začetnih letih, razlika ni bila povsem jasna. V preteklem desetletju se je režim sam poskušal oddaljiti od podobe države, ki privablja tuje vlagatelje izključno z nizkimi plačami, in namesto tega spodbujal tehnološki razvoj, vlaganja v znanost ter zahtevnejše industrijske naložbe. Med politično retoriko in dejanskimi gospodarskimi rezultati obstaja znatna razlika, vendar se je spor v glavnem nanašal na to, kdo je sposoben uresničiti želeni gospodarski model.
Podobna logika je veljala tudi za zunanjo politiko. Vučićeva vlada si je prizadevala ohraniti odnose z Evropsko unijo, Rusijo in Kitajsko, hkrati pa se je izogibala popolnemu usklajevanju z katerim koli posameznim mednarodnim blokom. Ta politika je uživala razmeroma široko podporo v družbi, zaradi česar Študentska lista ni imela veliko razlogov, da bi jo radikalno izpodbijala. Osrednja volilna izbira je bila precej preprostejša: nadaljevanje sistema, temelječega na strankarski lojalnosti, ali njegova zamenjava s sistemom, ki obeta strokovno vodenje.
Referendumu podobna zmaga in poraz političnega razreda
Volilni rezultati so potrdili moč te politične mobilizacije. Po predhodnih podatkih Republiške volilne komisije je Študentska lista osvojila 52,65 odstotka glasov, medtem ko je lista pod vodstvom Aleksandra Vučića prejela 39,22 odstotka. Volilna udeležba je znašala približno 69 odstotkov, napovedi glede sedežev pa so kazale, da bi Študentska lista lahko sama oblikovala parlamentarno večino. Vučićev volilni stroj je uspel ohraniti znaten del svoje volilne baze, vendar ni mogel konkurirati izjemno široki mobilizaciji volivcev, ki so si želeli politične spremembe.
Študentskemu gibanju je uspelo volitvam dati značaj referenduma. Glasovanje je bilo predstavljeno kot odločitev o tem, ali naj obstoječi sistem vladanja preživi, in to vzdušje je dejansko izničilo prostor za tradicionalne opozicijske stranke. Večina se je umaknila iz volilne tekme, tiste, ki so ostale, pa so dosegle zanemarljive rezultate. Razen dveh prevladujočih list ni nobena druga lista, ki ne pripada manjšini, presegla volilnega praga. Študentsko gibanje je tako premagalo Vučića in dejansko nadomestilo prejšnjo opozicijo.
To je morda najpomembnejša politična posledica volitev. Srbija ni dobila nove vladajoče stranke, ki bi predstavljala jasno opredeljeno ideološko alternativo prejšnji vladi. Gibanje, katerega legitimnost temelji na kombinaciji množične mobilizacije, zavračanja korupcije in zaupanja v strokovnost, si je zagotovilo parlamentarno večino.
Razvoj nepremičninskega trga: droga, ki poganja Vučićev gospodarski model
Vučićev režim je preživel zahvaljujoč svoji volilni mašineriji in klientelističnim odnosom, vendar je njegova politična stabilnost temeljila tudi na zmožnosti zagotavljanja gospodarske rasti, relativne stabilnosti življenjskega standarda in povečane kupne moči. Gospodarska politika prejšnje vlade je bila bolj kompleksna, kot jo pogosto prikazujejo opozicijski krogi.
V preteklem desetletju je imela Srbija določene prednosti, ki so izhajale iz njenega zunanjepolitičnega položaja. Ohranjanje odnosov z Rusijo ji je omogočalo dostop do razmeroma cenovno dostopne energije, medtem ko je sodelovanje s Kitajsko prineslo znatne naložbe, zlasti v industriji, rudarstvu in infrastrukturi. V tem pogledu je srbski gospodarski model imel določene podobnosti s politikami, ki sta jih izvajali Madžarska in Slovaška. Hkrati je bilo ohranjanje stabilnega menjalnega tečaja srbske valute glede na evro pomemben instrument za ohranjanje kupne moči. Za prebivalstvo, katerega potrošnja je v veliki meri odvisna od uvoženega blaga, ter za državljane s krediti ali drugimi obveznostmi, denominiranimi v evrih, je imela stabilnost menjalnega tečaja neposreden gospodarski pomen. Režim si je prizadeval tudi za zagotovitev povečanja pokojnin, plač v javnem sektorju in različnih oblik socialnih prejemkov. Ne glede na dejanski obseg in distributivne učinke teh ukrepov, so ti prispevali k ohranjanju družbene podpore obstoječemu gospodarskemu modelu.
Eden od njegovih najpomembnejših stebrov je postal nepremičninski razvoj. Veliki infrastrukturni projekti, gradnja stanovanjskih in poslovnih kompleksov, projekt »Beograd na vodi«, priprave na EXPO ter s tem povezani urbanistični projekti so ohranjali gradbeno dejavnost, ustvarjali delovna mesta in prispevali k rasti BDP. Problem je bila prekomerna odvisnost gospodarstva od velikih, pogosto luksuznih gradbenih projektov, katerih prispevek h gospodarski dejavnosti se je v veliki meri končal ob zaključku gradnje. Poleg tega so znaten delež del izvajala tuja podjetja, ki so s seboj pripeljala lastne delavce in po zaključku projektov odšla, kar je domačemu gospodarstvu prineslo le omejene dolgoročne koristi.
V Srbiji je imel nepremičninski razvoj tudi izrazito politično vlogo. Veliki gradbeni in infrastrukturni projekti so bili med ključnimi mehanizmi, ki so povezovali politične in poslovne elite. Nadzor nad zemljišči, odločitvami o urbanističnem načrtovanju, javnimi naročili in investicijskimi projekti je ustvarjal priložnosti za kopičenje zasebnega kapitala. Nepremičninski razvoj je tako postal eden od mehanizmov, prek katerih so posamezniki, povezani s politično močjo, lahko sami postali kapitalisti. Ta model je ustvaril močno medsebojno odvisnost med politično oblastjo, vlagatelji in gradbenim sektorjem. Politični nadzor je omogočal dostop do donosnih projektov, ti projekti pa so prispevali h gospodarski rasti, na kateri je vlada deloma utemeljevala svojo legitimnost.
V tem smislu je nepremičninski razvoj postal nekakšna droga za Vučićev režim. Omogočil je hkratno zadovoljitev dveh pomembnih potreb: nadaljnje bogatenje poslovne elite s političnimi povezavami in ohranjanje dovolj visoke ravni gospodarske aktivnosti za dvig življenjskega standarda. Vsak nov večji projekt je podaljšal delovanje tega modela, hkrati pa povečal odvisnost od njegove nadaljnje širitve.
Prihodnost velikih projektov urbanističnega razvoja je zato postala politično pomembna. Nasprotovanje Študentske liste načrtom za komercialno prenovo kompleksa Generalnega štaba v Beogradu, povezanem z investicijskimi interesi družine ameriškega predsednika Donalda Trumpa, je bil eden od vidnih izrazov zavračanja prejšnjega pristopa k upravljanju urbanega prostora in javnih virov. Nova vlada se bo zato soočila z resnim problemom: če namerava razgraditi koruptivne mehanizme prejšnjega režima, bo morala spremeniti tudi način delovanja enega od pomembnih motorjev gospodarske rasti.
Gospodarske omejitve, s katerimi se sooča nova vlada
Študentska lista je predstavila ambiciozen program reform, zlasti na področjih izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in socialne zaščite. Ta program odraža njeno družbeno sestavo ter pomembno vlogo akademskih in strokovnih elit pri njegovem oblikovanju. Za izpolnitev teh obljub bodo potrebna znatna javna sredstva.
Ena od predpostavk, na kateri temelji optimizem nove vlade, je, da bo boj proti korupciji sprostil zadostna sredstva za financiranje obljubljenih reform. Preglednejše javno naročanje, racionalnejše naložbe in zmanjšanje zlorabe javnih sredstev bi zagotovo lahko prinesli znatne prihranke. Vendar ostaja vprašanje, ali bodo ti zadostni. Tudi ob znatnem zmanjšanju korupcije bi se Srbija še naprej soočala z nizko produktivnostjo, omejenimi javnimi prihodki, odvisnostjo od tujih naložb in strukturnimi slabostmi domačega gospodarstva.
Morebitna preusmeritev gospodarskega razvoja predstavlja še posebej zapleten izziv. Če bi si nova vlada prizadevala zmanjšati odvisnost od nepremičninskega razvoja in večji poudarek dati na izvozno usmerjeno proizvodnjo, bi naletela na omejitve, ki izhajajo iz obstoječega monetarnega in gospodarskega modela. Krepitev konkurenčnosti domačega kmetijstva in nekaterih industrijskih sektorjev bi na primer lahko sprožila vprašanja o realni vrednosti dinarja. Depreciacija domače valute bi sicer lahko izboljšala cenovno konkurenčnost izvoza, vendar bi hkrati podražila uvoženo blago in oslabila kupno moč. Takšen ukrep ne bi samodejno rešil težav v proizvodnji in bi lahko imel resne socialne posledice. Ohranjanje kupne moči je bila ena od pomembnih obljub Študentske liste. Njena populistična baza ne pričakuje gospodarske politike, ki bi od državljanov zahtevala, da v imenu dolgoročnih razvojnih ciljev sprejmejo znižanje življenjskega standarda.
Podobne omejitve veljajo tudi za izseljevanje mladih in izobraženih ljudi. V zadnjih dveh letih je študentsko gibanje močno poudarjalo, da si mladi želijo ostati v Srbiji in si tam zgraditi prihodnost. Vendar izseljevanje izobraženih delavcev ni izključno posledica korupcije ali avtoritarne vlade. Izkušnje Hrvaške kažejo, da se lahko tudi države članice EU soočajo z obsežnim izseljevanjem delovne sile, medtem ko svoboda gibanja znotraj evropskega trga dela lahko olajša selitev v bogatejše države.
Nova vlada se bo zato soočila z vrsto problemov, za katere ni preprostih tehničnih rešitev. Njen odgovor na vprašanje prihodnjega gospodarskega razvoja se osredotoča predvsem na povečanje produktivnosti, kar je ena najtežjih nalog gospodarske politike, ki zahteva dolgoročne strukturne spremembe in ne le zamenjavo političnega kadra.
Ali bo populistična baza nadzorovala novo elito?
Najpomembnejše vprašanje po volilni zmagi zadeva odnos, ki ga bo nova vlada vzpostavila z gibanjem, ki jo je pripeljalo na oblast. V preteklih dveh letih so bila študentska plenarna zasedanja glavni vir legitimnosti gibanja. Na njih so se odločali o političnih zahtevah, oblikah mobilizacije in nazadnje tudi o vstopu v parlamentarno politiko. Proces sestavljanja Študentske liste je dodatno pokazal vztrajnost gibanja pri nadzoru nad svojimi predstavniki. Kandidati so se podvrgli dolgotrajnim postopkom preverjanja njihovih življenjepisov in poklicne integritete, da bi preprečili imenovanje posameznikov, katerih preteklost bi lahko ogrozila celotno gibanje. Ta pristop je odražal temeljno politično sporočilo, da je treba oblast zaupati kompetentnim in neoporečnim posameznikom.
Vstop približno 140 predstavnikov Študentske liste v parlament ustvarja povsem novo situacijo. Poslanci bodo zdaj imeli formalno politično legitimnost, dostop do državnih institucij in možnost neposrednega sodelovanja pri odločanju. Ne bodo več zgolj delegati protestnega gibanja, temveč nosilci parlamentarnih mandatov. Vprašanje je, ali bo nova vlada še naprej priznavala avtoriteto študentskih plenumov in drugih participativnih organizacijskih oblik. Sama plenarna zasedanja so se že precej oslabila: njihova dejavnost upada, udeležba študentov pa se zmanjšuje. Če jim bo uspelo ohraniti svoje organizacijske strukture in povezave z izvoljenimi predstavniki, bi plenumi lahko delovali kot mehanizem družbenega nadzora nad novo vlado, s čimer bi omejili avtonomijo profesionalnih administratorjev in njihovo zmožnost izvajanja politik, ki so v nasprotju s pričakovanji volilne baze gibanja.
Obstaja tudi možnost, da se bo povezava s študentskim gibanjem postopoma pretrgala. V tem primeru bi akademska elita, ki že zaseda vidno mesto znotraj Študentske liste, lahko postala prevladujoča politična sila v novi vladi. Njeni predstavniki bi se lahko začeli obnašati kot profesionalne politične in upravne elite v zahodnih družbah, ki nepriljubljene ukrepe utemeljujejo s sklicevanjem na gospodarsko nujnost, fiskalno odgovornost ali zahteve trga.
Poslanci Študentske liste imajo različna politična prepričanja. Nekateri so bližje liberalnim in proevropskim stališčem, drugi konservativnim ali nacionalističnim, medtem ko so nekateri kandidati povezani s socialno usmerjenimi politikami. Dokler je bil glavni cilj odstranitev Vučićevega režima, te razlike niso mogle postati politično odločilne. Ko se bo nova vlada soočila s konkretnimi vprašanji glede obdavčevanja, privatizacije, javne porabe, delovne zakonodaje in mednarodnih odnosov, bodo ideološki konflikti morda neizogibni. Zlahka si je mogoče predstavljati, da se bodo znotraj parlamentarne večine postopoma oblikovale liberalne, konservativne, nacionalistične ali levičarske skupine. Takšen razvoj bi zaznamoval konec značilne populistične enotnosti, ki je omogočila volilno zmago, in bi lahko odprl pot neoliberalnim reformam, varčevalnim politikam ali drugim ukrepom, ki neposredno ogrožajo življenjski standard dela prebivalstva.
Med politično normalizacijo in novo demokracijo
Zmaga Študentske liste je pokazala, da je mogoče s široko družbeno mobilizacijo premagati celo izjemno sofisticiran strankarski aparat. Študentsko gibanje je združilo velik del prebivalstva okoli zahtev po koncu korupcije, nepotizma in strankarskega nadzora nad institucijami. Njegova temeljna obljuba je bila politična normalizacija.
Neposredne posledice te zmage so že vidne. Z vidika organizacije Radnički glas, katere član sem in ki sodeluje s sindikati v izobraževanju, raziskovanju, kulturi in drugih sektorjih, je bila sprememba v političnih odnosih občutna praktično čez noč. Že dan po volitvah opažamo spremembe v obnašanju nekaterih direktorjev in vodstvenih delavcev, hkrati pa se pojavljajo vprašanja o prihodnosti številnih postopkov, sproženih proti zaposlenim, ki so nasprotovali vladi. Vojaški sindikat, ki je pred nekaj meseci napovedala, da bo zaradi političnega pritiska prenehala z aktivnostjo, je zdaj izdala novo izjavo, v kateri namiguje, da bo morda ponovno začela delovati.
Strankarski nepotizem je bil za veliko število zaposlenih vsakdanja izkušnja. Zato zmaga Študentske liste mnogim prinaša občutek osvoboditve od neposrednega pritiska. Možnost, da se na delovnem mestu govori svobodneje, da se zavrne politično navodilo ali da se načrtuje poklicno prihodnost brez odvisnosti od strankarske zvestobe, predstavlja oprijemljivo spremembo. To pojasnjuje množična praznovanja po volitvah.
Zmaga je odprla tudi možnost preoblikovanja samega načina izvajanja politične reprezentacije. Tu naletimo na morda najbolj zanimivo in na videz paradoksalno podobnost med Študentsko listo in Vučićevim režimom. Oba sta na različne načine izpodrinila tradicionalni večstrankarski sistem, ki temelji na tekmovanju med ideološko opredeljenimi strankami. Vučić je v svojo vladno koalicijo vključil različne politične opcije, ki jih je podredil strankarskemu aparatu in njegovi hierarhiji. Študentska lista je združila ideološko raznolike predstavnike okoli skupnega političnega cilja, svojo legitimnost pa je gradila prek množične udeležbe in ne prek tradicionalne strankarske organizacije.
Odsotnost jasno opredeljenih strankarskih programov ni nujno slabost novega političnega reda. Tekmovanje med političnimi strankami, v katerem državljani redno izbirajo med vnaprej oblikovanimi programi, ni edina možna oblika demokratičnega zastopstva. Študentsko gibanje je pokazalo, da je mogoče mobilizirati ogromno število ljudi, ki nikoli niso pripadali političnim strankam ali se prej ukvarjali s političnim aktivizmom. Njihova udeležba se je razširila preko protestov na organizacijo volilne kampanje, varovanje volišč in neposredno spremljanje volilnega procesa. Ljudje, ki so bili prej zgolj volivci, so postali aktivni udeleženci v političnem življenju.
Vprašanje je, ali se bo ta oblika sodelovanja ohranila tudi po volilni zmagi. Študentski plenumi so se že oslabili, vendar družbena energija, ki jo je sprožilo gibanje, ni nujno vezana izključno na njih. Zlasti pomembno je, da so mnogi kandidati Študentske liste poklicno uveljavljeni posamezniki, ki prej niso imeli političnih ambicij. Njihova pripravljenost, da sprejmejo parlamentarne mandate, ne pomeni nujno želje, da bi postali poklicni politiki. Razumevanje političnega mandata kot začasne družbene odgovornosti bi lahko pripomoglo k vzpostavitvi drugačnega odnosa med predstavniki in tistimi, ki jih zastopajo.
Sindikati bi lahko v tem procesu odigrali pomembno vlogo. Za razliko od študentskih plenumov, katerih delovanje je povezano s spreminjajočo se sestavo študentske populacije, imajo sindikati trajnejše organizacijske strukture, neposredne povezave z zaposlenimi in konkretne zahteve, ki izhajajo iz vsakdanjih delovnih razmerij. V političnem prostoru, ki se odpira po padcu prejšnjega režima, bi se lahko uveljavili kot eden od organiziranih glasov od spodaj.
To bi pomenilo tudi drugačen odnos do parlamentarne oblasti. Sindikatom se ne bi bilo treba omejevati na tradicionalni socialni dialog, pozive ministrstvom in občasna pogajanja z vladnimi uradniki. Lahko bi vzpostavili trajne povezave s poslanci Študentske liste po zgledu sodelovanja, ki so ga razvili s študentskimi plenumi med protesti, ter te odnose izkoristili za artikulacijo zahtev delavcev in izvajanje pritiska na vlado. Izvajanje obljub iz študentskega programa, vključno z razširitvijo delavskih pravic, bi lahko zagotovilo skupni okvir za takšno delovanje, medtem ko bi sindikati ohranili svojo neodvisnost in vlogo organiziranega glasu delavcev.
Takšen odnos bi lahko ponudil pot preko omejitev predstavniške parlamentarne demokracije. Organizirane družbene skupine bi lahko neposredno sodelovale pri oblikovanju političnih odločitev in nadzoru nad njihovim izvajanjem. Parlament bi tako lahko postal prostor, kjer se izražajo zahteve družbene baze, namesto institucije, v kateri profesionalni politiki med volilnimi cikli samostojno sprejemajo odločitve.
Najpomembnejša možnost, ki jo odpira zmaga Študentske liste, leži v priložnosti, da se politično zastopstvo osvobodi izključne odvisnosti od strankarskega tekmovanja in da se vzpostavi trajnejša povezava med izvoljenimi predstavniki in aktivno, organizirano družbo. Študentsko gibanje je že dokazalo, da lahko množična politična udeležba obstaja zunaj tradicionalnih političnih strank. Njegov naslednji izziv bo pokazati, ali se lahko ta udeležba nadaljuje tudi takrat, ko predstavniki gibanja tvorijo vladajočo parlamentarno večino.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega