Večja mesta in kraje na praznik dela prebujajo tradicionalne prvomajske budnice, ki po šesti uri (ponekod pa že prej) začnejo doneti iz naših hladnih pločevinastih instrumentov. Običajno se dobimo že malo prej, da se organiziramo, vozniku damo podrobna navodila, kje je potrebno peljati, da slučajno ne zgrešimo naših stalnih postojank, kjer nas ljudje pričakujejo namesto svojih običajnih budilk. Že skoraj dvajseto leto zapored se povzpnem na odprt tovornjak, s tovariši glasbeniki se posedemo in pričnemo svojo prvomajsko turnejo.
Ustavljamo se pred bloki, starim Mercatorjem, domom upokojencem in pred zaselki hiš s spuščenimi roletami. Starejši godbeniki se spominjajo, da je včasih na balkone v blokovskih naseljih prišlo pozdravit več ljudi, da niso bili tako “sramežljivi” ter da so jim skoraj pri vsaki hiši dali kaj za okrepčilo. Z nostalgičnim obžalovanjem povedo, da so zdaj pač drugi časi, da se tudi budnice več ne pričnejo z Internacionalo, kot je to bil običaj.
Ponekod so budnice celo povsem opustili, drugje pa načrtno obujajo to staro tradicijo še iz časov, ko so godbe nastajale kot društva v okviru tovarn in rudnikov in jo preobražajo v folklorni običaj brez vsebine. Tu in tam se še ustavimo pri kakšni izmed hiš na pijači in pecivu. V nekaterih ulicah se zgodi, da rolete ostajajo spuščene in ostanemo neopaženi. Takrat pomislimo, komu in zakaj sploh igramo? Ali smo mogoče igrali pretiho, da nas delovni ljudje ne slišijo in spijo dalje? Ali prvi maj postaja praznik brez delavske perspektive in zgodovinskega spomina?
Na koncu naše poti zaigramo še na osrednjem trgu, kjer se prvi pohodniki zbirajo za prvomajski pohod, nam pa po zaigrani zadnji koračnici ostane občutek zadovoljstva in povezanosti. Svoje delo smo dobro opravili. Kljub temu, da našega tovornjaka na žalost niso krasile delavske parole, si želim, da z ohranjanjem tradicije prenašamo sporočilo prvega maja, praznika vseh delavk in delavcev, še posebej pa tistih, ki so se v preteklosti in ki se še naprej borijo proti vsem oblikam kapitalističnega izkoriščanja.
Naj bo prvi maj praznik vseh delavk in delavcev, ki ustvarjamo in s svojim delom prispevamo k družbi. Naj bo opomin na to, da so dosežki delavskega boja pod nenehnim pritiskom kapitala in kapitalistične države, ki ji je bolj kot naše izborjene pravice pomembna konkurenčnost na trgu delovne sile. Naj bo opomin na dosežke delavskega boja, na zmage delovnih ljudi in naše medsebojne solidarnosti. Naj nas prvomajska budnica zbudi iz spanca in prepričanja, da je prvi maj zgolj otvoritev roštilj sezone. Naj nam vlije upanja in energije, ki jo bomo potrebovali za to, da si skupaj zgradimo boljši svet.
Živel 1. maj!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega