Danes z vami delimo poročilo slovenskih aktivistov, udeležencev ZBORa (“Združeni balkanski otpor i rad”) v Brezi, ki je potekal od 12. do 14. septembra letos.
Periferija Evropske unije, posebej Balkan, je zadnja leta področje intezivne in obsežne invazije tujega kapitala, ki hoče zemljo izropati za pridobivanje tako imenovanih “kritičnih surovin”. Najbolj znan primer ekstraktivističnega kolonializma v naši regiji je projekt Ria Tinta na zahodu Srbije. V Bosni in Hercegovini pa je podobnih, a manj znanih projektov na desetine! A tudi odpor lokalnega prebivalstva in delavstva, ki skuša zaščititi svoje planine, gozdove, kmetijske površine in vodne vire je vse močnejši. To smo spoznali na letošnjem srečanju ZBORa, ki je potekalo v Brezi, rudarskem mestu, severno od Sarajeva.
Prvi ZBOR (“Združeni balkanski otpor i rad”) smo aktivisti, večinoma z območja nekdanje Jugoslavije, lani organizirali na Homoljskih planinah na vzhodu Srbije. Planine ležijo med dvema naravnima parkoma, a niso zaščitene zaradi dolgoletne rudarske zgodovine, predvsem v mestih Bor in Majdanpek. Tamkajšnje rudnike, ki so v času socialistične Jugoslavije za lokalno delavstvo pomenili več od zgolj stabilne zaposlitve, ampak se je okoli njih zgradila celotna skupnost, so oblasti nedavno privatizirale, prodale tujemu (v tem primeru kitajskemu) kapitalu.
Domačini, ki zaradi dela v rudnikih umirajo znatno hitreje kot njihovi sodržavljani, so po desetletjih dela zdaj prisiljeni odkupovati stanovanja, v katerih živijo in jim jih je nekdaj zagotovila država. Poleg tega podjetje uvaža tujo delovno silo, tako da rudniki za domačine izgubljajo še funkcijo zagotavljanja delovnih mest.
V bližini kanadsko podjetje Dundee z raziskavami že pripravlja teren za odprtje novih rudnikov zlata sredi gozdov z bogato biodiverziteto. Ob zvokih vrtanja smo na Homolju lani prisluhnili lokalnim skupnostim, oblikovali predloge za nadaljno delovanje ZBORa in pomagali RISom (“Rangerji Istoćne Srbije”), ki se borijo proti ekstraktivistišnemu projektu Dundeeja. Že takrat smo prepoznali nujo, da bi se prihodnjih zborovanj udeležili tudi rudarji.
Letos so se ZBORu v bosanski Brezi po enoletnem trudu lokalnih aktivistov pridružili sindikalisti in rudarji iz Bosne, Srbije, Hrvaške, Črne gore, Slovenije in Združenega kraljestva. Premogovnik v Brezi je nekoč slovel kot center lokalne skupnosti, rudarji so zgradili javno infrastrukturo, vključno z bazenom olimpijskih dimenzij, ki je nehal obratovati pred kakim desetletjem.
Prav v premogovniku Breza je svoje življenje pustil legendarni Alija Sirotanović, katerega podoba je konec osemdesetih pristala na bankovcu za 20 tisoč jugoslovanskih dinarjev. Tamkašnji premogovnik še deluje in je eden rudnikov, ki napajajo termoelektrarne širom Federacije Bosne in Hercegovine, zaradi katerih je BiH neto izvoznica električne energije.
A cena za to je visoka: država, lastnica rudnikov in termoelktrarn, jih počasi sili v bankrot, v tehnologijo ne investira – rudarji kopljejo na kramp in lopato ter so po več mesecev brez plače. Da bi zmanjšala zadolženost rudnikov, jih je država oprostila plačila pokojninskega zavarovanja delavcem. Ko napoči čas za upokojitev, si morajo zato delavci penzijo šele izboriti s protesti in stavkami.
Lani se je, namesto da bi rudarjem, ki so po svoje pokojnine krenili po pravni poti, izplačal pokojnine, zaprl premogovnik v Zenici. Za zaprtje ne obstajata niti zakonska podlaga niti konkreten plan sanacije. Število rudarjev, zaposlenih v rudnikih, se tako v zadnjih 15 letih počasi, a vztrajno zmanjšuje. Zaradi zastarelih dimnikov termoelektrarn imajo doline širom BiH najbolj onesnažen zrak v Evropi, kar prebivalstvu povzroča resne dihalne bolezni.
Po drugi strani državne in entitetne oblasti na široko odpirajo vrata tujemu kapitalu, ki je domala oproščen plačila davkov. Lani je kanadska firma na primer odprla rudnik cinka in svinca v Varešu, blizu Breze. Proti takim in podobnih projektom se lokalne iniciative širom BiH že odlično povezujejo. Lokalci so denimo izredno uspešni v boju proti rudniku litija na planini Majevica na severovzhodu države, od lokalnih občinskih svetov so dosegli sprejetje resolucij proti rudarjenju litija, začeli so postopek razglasitve naravnega parka, na planini vzpostavljajo ekološke načine ravnanja z zemljo, denimo pridelavo medu.
Podobnih zgodb, ki pričajo, kako uspešni so ljudski boji, ko se ljudje organizirajo, smo na ZBORu slišali na desetine. Združene iniciative za varovanje voda so denimo že pred tremi leti dosegle prepoved malih hidroelektrarn, s katerimi se okoriščajo zasebni lastniki, v Federaciji BiH.
Skupen zaključek letošnjega ZBORa je bilo spoznanje rudarjev in borcev za naravo, da niso nasprotniki drug drugega, ampak so oboji na dveh straneh istega sovražnika: kapitalističnega sistema, ki ropa zemljo in ljudi za lastne dobičke. Kapitalistična elita, ki je v daleč največji meri zaslužna za podnebni kolaps, je tudi tista, ki vodi narativo o tako imenovanem zelenem prehodu. Na tleh Evropske unije ta poudarja pospešen izhod s kurjenja fosilnih goriv in njihovo zamenjavo z obnovljivimi viri energije. Evropska unija in globalni sever izkopavanje redkih (za kapital kritičnih) surovin prestavljajo v revnejše države na periferiji. Takšen odnos med izkoriščevalskimi kolonizatorkami in ekonomsko slabše razvitimi državami, s po navadi podkupljivo oblastjo, lahko imenujemo zeleni ekstraktivizem.
Namesto zamenjave ekonomskega sistema, zmanjševanja porabe energije in oblikovanja družbe po meri ljudi v sožitju z naravo, se gonja za tako imenovanimi kritičnimi surovinami in poraba električne energije povečujeta. V imenu “zelenega prehoda”, ki to ni. Energija, proizvedena na račun vode, rodovitne prsti ali čistega okolja lokalnega prebivalstva se izvaža v tujino in na koncu porabljena za vojaško industrijo, ki omogoča nadaljnjo represijo in ekstrakcijo ter nadaljno akumulacijo profita. Primer tega je tovarna orožja Svoboda v srbskem Čačku, ki poleg velike porabe energije v Izrael izvaža orožje, uporabljeno za genocid nad Palestinci.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega