Na družbenih omrežjih krožijo posnetki, kako si ljudje zunaj zgolj z uporabo sonca in vročine pečejo jajce na oko. Noro vroče je bilo letos že junija, še preden bi uspeli pobegniti na morje. Pa ne da nas na morju čaka ohladitev v prijetno hladni vodi. Morska voda na hrvaški obali ima že danes več kot 27 stopinj Celzija, v nadaljevanju julija in avgusta lahko pričakujemo temperature vode kot v džakuziju.
Kot vemo, podnebna kriza in z njo vročinski valovi, ne prizadenejo vseh enako. Ne živimo vsi v klimatiziranih stanovanjih, ne delamo v klimatiziranih pisarnah, da bi se lahko prijetno ohladili v notranjih prostorih. Mnogi delajo na prostem ali pa ob vročih strojih, štedilnikih. Zračenje ponoči ali zjutraj ne pomaga dovolj, saj vročina vztraja tudi ponoči. Standardni nasveti za umik pred vročino so tako za številne neizvedljivi.
Temperature v Evropi naraščajo dvakrat hitreje od globalnega povprečja. Povprečne dnevne temperature v Sloveniji so bile letos junija za štiri do pet stopinj višje od dolgoletnega povprečja. Klimatolog Grega Vertačnik je za STA dejal, da tako izrazitega vročinskega vala kot smo ga doživeli v juniju, ki bi trajal tako dolgo in na tako velikem območju, v zgodovini Evrope še nismo imeli. Celo julija in avgusta so tako obsežni vročinski valovi redki.
V obdobju, ko bi morale emisije toplogrednih plinov že strmo upadati, smo še vedno priča vsakoletni rasti. Rekordne poletne temperature ter pogostejše naravne katastrofe so posledica neukrepanja zoper podnebno krizo. Takšen vročinski val, ki smo mu bili priča konec junija, bi bil brez podnebnih sprememb pred 50 leti nemogoč, opozarjajo znanstveniki. Organizacija World Weather Attribution (WWA) v novi študiji ugotavlja, da so ekstremni vremenski pojavi, kot so vročinski valovi, vse pogostejši in intenzivnejši, omejevanje segrevanja pa je ključnega pomena za preprečevanje najhujših posledic podnebnih sprememb. Še posebej ogrožena so urbana okolja, kjer je malo zelenja in veliko betonskih površin, ki dodatno segrevajo ozračje. Klimatolog Igor Žiberna ugotavlja, da povzročajo toplotni otoki poleti kar 6,6 stopinj višje temperature od referenčnih.
Če že to poletje komaj zdržimo, bo v prihodnjih letih, desetletjih in stoletjih še precej huje, če se na podnebno krizo ne bomo pripravili na vseh frontah in kolikor je le mogoče zamejili nadaljnje segrevanje ozračja. Zraven klasičnih individualnih ukrepov, da naj se umaknemo v senco in klimatiziran prostor, naj veliko pijemo in opravke opravljamo zjutraj ali zvečer, so tukaj še ukrepi, ki bi jih morale pospešeno izvajati občine ob ustrezni podpori države. Na primer javne hladne točke, torej klimatizirani prostori, kamor se lahko prebivalci in prebivalke umaknejo pred vročino. Te morajo biti dostopne vsem. V Rimu in Zagrebu so v času vročinskih valov uvedli brezplačen vstop na mesta kopališča. Ob tem je seveda ključno, da pazimo na ranljivejši del populacije, med katerimi so starejši, otroci, migrantski delavci, manj premožni itd.
Posebno pozornost bi morali nameniti tudi delavcem na prostem – v gradbeništvu, kmetijstvu, dostavi in komunalnih službah. V času vročinskih valov bi morali imeti zagotovljene pogostejše odmore v senci, dostop do pitne vode ter možnost prilagajanja delovnega časa, mreže javnih pitnikov, senčenje javnih površin, prilagajanje delovnega časa, ‘hladne’ poti skozi mesto (označene peš povezave po senčnih ulicah), načrtovanje novih sosesk tako, da ne nastajajo toplotni otoki. Tudi manjše občine lahko veliko naredijo z ohranjanjem dreves ob cestah, urejanjem javnih zelenih površin, zaščito vodnih virov, odpiranjem knjižnic ali kulturnih domov kot hladnih zatočišč ter z lokalnimi sistemi obveščanja ob vročinskih valovih.
Eden izmed bolj pomembnih ukrepov pri spopadanju s podnebno krizo in vročinskimi valovi je ozelenitev mest. A ta pogosto poteka brez dolgoročnega načrta, precej pogosteje pa se zaradi tržne logike ozelenjujejo bogatejše soseske kot pa revnejše. V New Yorku so ugotovili, da so revnejše soseske zgolj v 19 % pokrite z drevesi, medtem ko v bogatejših predelih ta delež znaša 26 %. Soseske z manj sence in manj klimatiziranih stanovanj imajo tudi najmanj politične moči. Župan New Yorka Zohran Mamdani zato načrtuje ozelenitev New Yorka, ki jo bo začel v najrevnejših predelih mesta. Ta prepad ni vprašanje estetike, ampak življenja in smrti. Zaradi vročine v New Yorku umre več kot 500 oseb, temnopolti so dvakrat bolj ogroženi kot belska populacija. Najbolj ogrožena področja bodo ozelenjena že do konca leta 2027. Nato bodo do leta 2040 sledile še vse ostale soseske, pri čemer je cilj da je 30% mesta pokritega z drevesi.
Vroče nam je, ker nas vladajoči razred zaradi pohlepa zavestno vodi v podnebni zlom. Na nas je, da se organiziramo in si s političnim bojem izborimo sistem, ki bo poskrbel za vse med nami, ustavil podnebni zlom in kar se da omilil že narejeno škodo našemu planetu. Zato bi si morali zastaviti tri ključna vprašanja. Prvič, kako kot skupnost lažje prebrodimo vročinske valove. Drugič, kako se bolje pripravimo na ukrepanje ob vse pogostejših naravnih katastrofah. In tretjič, kaj moramo narediti, da bomo ublažili podnebno krizo in preprečili črne scenarije, proti katerim zdaj drvimo veliko hitreje kot so mislili znanstveniki.
Odgovore na ta vprašanja že iščejo aktivisti in aktivistke Mreže za pravičen prehod v okviru vzpostavljajočih se delovnih brigad. Cilj delovnih brigad je zgraditi solidarnostno mrežo, ki deluje na terenu v korist lokalnega okolja na področju prilagajanja in blaženja podnebnih sprememb. Če tudi vas skrbi za prihodnost in bi se želeli konkretneje angažirati, nam pišite v zasebno sporočilo Rdeče pese na Facebooku ali Instagramu, ali pa na našo e-pošto rdece.pese@gmail.com in vas bomo povezali z mrežino ekipo aktivistov. Že ta trenutek pa lahko preverimo, če so starejši sosedje zaščiteni pred vročino, poskrbimo za pitno vodo na javnih dogodkih in organiziramo sosedske mreže pomoči.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega