Danes z vami delimo nekaj izsekov iz teksta Muanisa Sinanovića.
Izraz fašizem je že vrsto let deležen inflacije. V splošni govorici je, če nekoliko karikiramo, zveden na sopomenko za socialni konservativizem. Fašizem je nasprotje socialnega liberalizma.
Takšna definicija je torej kulturna. Ker pa so zgodovinsko prav konservativci, tako v nacistični Nemčiji kot drugod in kasneje, nasprotovali fašizmu, je jasno, da gre za prepovršno opredelitev. Zato so bili oblikovani tudi bolj sofisticirani kulturni kriteriji, kot je denimo sloviti seznam Umberta Eca. Vendar tudi ta ni zadosten. Izpostavlja denimo privrženost tradiciji in naciji, ki pa lahko v nekaterih okoliščinah v resnici služita antifašističnim ciljem. Denimo v primeru protikolonialnih in nasploh antiimperialističnih bojev na globalnem Jugu, kjer sta tradicija in nacija emancipatorni vrednoti.
S kulturalističnim pogledom na fašizem tako prej ali slej pridemo do nerešljivih protislovij. Ta pa se razblinijo, če uporabimo historičnomaterialistično analizo. Po tej lahko bistvo fašizma opredelimo kot avtoritarno zaščito kapitalistično-mešanskega reda v času krize akumulacije kapitala. Ta red je, poleg splošnega izkoriščanja delavstva, utemeljen tudi na imperializmu kot izdatnemu črpanju vrednosti iz periferije v korist centra kapitalizma kot svetovnega sistema, zato vključuje močno poudarjene rasistične in nacionalistične elemente.
Kaj pa se zgodi v primeru zaščite tega reda znotraj zgodovinsko neimperialističnih držav, kakršna je Slovenija? Držav, ki so zgodovinsko žrtve imperializma, hkrati pa v sodobnem svetovnem sistemu ne spadajo na imperialisitčno izkoriščano periferijo, temveč na polperiferijo, kjer so z eno nogo izkoriščane, z drugo pa uživajo ugodnosti imperializma?
…
Golobu ni treba biti eksplicitno rasističen, saj je Slovenija že na strani imperializma. Je namreč članica Evropske Unije, ki je bila ustanovljena z namenom neokolonialnega izkoriščanja evropske periferije po izgubi kolonij na globalnem Jugu v korist buržoazije velikih držav, kot sta Nemčija in Francija. Ti pa za nadaljevanje imperialistične akumulacije kapitala na svetovni ravni potrebujeta tudi moč ameriškega dolarja kot svetovne rezervne valute ter ameriške vojske, ki je pripravljena sankcionirati uporne države. Države, ki želijo na svojo pot razvoja in se upirajo imperializmu. Pod ameriški vojaški plašč se Evropska Unija uvršča s članstvom v NATU. Tudi Slovenija je članica te imperialistične vojaške organizacije in simbolično sodeluje v imperialističnih vojnah, kot je bila tista v Iraku, na Kosovu (kot državi, ki je v osnovi ameriška vojaška baza), Afganistanu.
Golob je v času zadnjega mandata hitro zatrl možnost posvetovalnega glasovanja o izstopu iz Nata, ki ga ustava sicer ne dopušča. Levica, kot stranka, ki je prej nasprotovala članstvu, se je temu hitro podredila. Vlada se je prav tako odločila za ustanovitev orožarskega holdinga v tesnem sodelovanju z nemškim podjetjem Rheinmetall, znanem po proizvodnji orožja za imperialistične vojne. Vodenje te organizacije je bilo dodeljeno Damirju Črnčcu, znanemu po svoji neonacistični preteklosti, ekstremno rasističnih izjavah, v zadnjem obdobju pa tudi bolj umerjeno izraženih proimperialističnih stališčih, ki tako ali drugače legitimirajo početje Izraela v Gazi in Iranu ter početje ZDA v Iranu in v Venezueli. Tudi tukaj se Levica ni pritoževala.
…
Za vzpon, denimo, nemškega fašizma oziroma nacizma, je bilo bistveno sodelovanje malomeščanskega konformizma in lumpenproletarskega divjanja. Da je slovensko liberalno malomeščanstvo v zameno za ohranitev udobja pripravljeno sprejemati kar najširše kompromise, je dokazalo med zadnjo Golobovo vlado. Zaradi paničnega strahu pred vzponom priljubljenosti Janše po uboju v Novem mestu, je pristalo na šovinistično retoriko, ki ignorira razredne in druge strukturne dimenzije »romske problematike«; pristalo je na sprejemanje represivnega zakona; pristalo je, kot smo že omenili, na imperialistično militarizacijo; pristalo je na vseprisotno in očitno, večkrat razgaljeno korupcijo; na afero trgovanja s filipinskimi delavci, povezano s stranko Svoboda; na brutalno policijsko nasilje na ulicah Ljubljane, predvsem nad migrantskimi delavci; na neukrepanje (ali premalo odločno in jasno ukrepanje) ob aferah zaradi sužnjelastniških praks v slovenskih podjetjih; na pritiske na javni medij.
Pokazalo je torej, da se je v zameno za udobje, zato, da na oblast ne bi prišel Janša, pripravljeno odpovedati vsem svojim vrednotam, kar je bil jasen signal za največjo vladno stranko in druge politične sile, da lahko neovirano nadaljujejo s fašizacijo družbe.
Za tiste, ki na družbene odnose gledamo s historičnomaterialistične perspektive, je že dolgo časa očitno, da lahko antijanšizem v resnici vodi v fašizem. To predvidevanje se bolj kot kadarkoli prej kaže za utemeljeno.
Celotno besedilo lahko preberete na povezavi: https://muanis.substack.com/p/vlada-nacionalne-enotnosti-in-antijansizem
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega