GOSTUJOČE PERO: ENAKOST PO KAPITALISTIČNO – KOLIKO SO ZA ZAGOVORNIKA VREDNI UKRAJINSKI IN KOLIKO “NEPRAVI” BEGUNCI

V branje vam ponujamo prispevek, ki smo ga na naš naslov prejeli s strani našega bralstva. Vabljeni k deljenju in komentiranju.

Kapitalistična družba vsekakor temelji na enakosti, vendar enakosti posebne vrste, ki jo lahko izrazimo s formulo: 1 € denarja 1 € pravic. Kolikor si vreden na kapitalističnih trgih, toliko si lahko privoščiš. Niti centa manj, a tudi niti centa več. Če tega ne more zagotoviti »svobodni trg«, za to poskrbi »pravna država«.

A ob kapitalistični enakosti v sodobnih družbah obstaja še solidarnostna enakost, ki ne temelji na tržni vrednosti, zagotavljala pa naj bi jo »socialna država«, recimo javni zdravstveni sistem: vsakemu toliko zdravljenja, kolikor ga potrebuje, ne glede na to, koliko bi ga lahko plačal.

Ne ena ne druga enakost ne obstajata v vakuumu, ampak v družbi, ki je po eni strani sestavljena iz razredov, po drugi pa iz družin, sorodstev, klanov, plemen, narodov itn. družbenih skupin, ki jih pravniki kdo ve zakaj imenujejo osebne okoliščine. Pripadniki skupin lahko dobijo več ali pa manj, kot jim gre po načelih kapitalistične ali solidarnostne enakosti. In ker »pravna država« ni posebno učinkovita pri preprečevanju teh izkrivljanj enakosti, so začele oblasti ustanavljati razne ombudsmane – varuhe človekovih pravic, zagovornike načela enakosti ipd.

Čeprav je marsikdo pričakoval, da bo solidarnostna enakost odpravila kapitalistično (ne)enakost, zdaj že skoraj stoletna zgodovina socialne države kaže, da jo je kapitalizem dobro ukrotil: pusti ji, da blaži posledice kapitalistične (ne)enakosti, ne pusti pa ji, da bi se lotila vzrokov – tj. njega samega Isto velja za razne ombudsmane: kritizirajo površinske pojave, ko naletijo na vzroke, pa se postavijo na stran družbene ureditve, ki ji pripadajo in ki jih vzdržuje.

To velja tudi za nedavno odločitev tukajšnjega »zagovornika načela enakosti« v zadevi neenake obravnave ukrajinskih in drugih beguncev. »Zagovornik« sicer ne more zanikati, da ukrajinski begunci zaščito dobavijo samodejno, če le pokažejo ukrajinski osebni dokument, medtem ko morajo drugi begunci v večletnih individualnih postopkih dokazati svojo konkretno in neposredno ogroženost, celo če je v njihovi državi vojna. (Dokazni standardi slovenskih oblasti pa so med najstrožjimi v EU: leta 2021 je bila vložena 5301 prošnja, ugodeno je bilo 17 prosilcem) Iz odločbe lahko razberemo tudi, da se je na (potencialni) prihod ukrajinskih beguncev državni aparat odzval tako, da je povečal in izboljšal namestitve, medtem ko se je na (potencialni) prihod drugih beguncev odzval z bodečo žico, vojaškimi patruljami, zavračanji in deportacijami ter (neustavnimi) spremembami azilne zakonodaje, ki bi te deportacije še olajšale. (Sedanja vlada jih namerava znova uzakoniti!)

Toda ta radikalno neenaka obravnava se »zagovorniku« ne zdi sporna, ker da ne izhaja iz etnične ali nacionalne pripadnosti, ampak drugačnega pravnega statusa Zagovornik se seveda ne vpraša, od kod drugačen pravni status. Če bi se, bi namreč naletel na vprašanje kapitalistične družbene ureditve v svetovnem merilu: pravni statusi ljudi v Sloveniji niso dani od boga niti izpeljani iz načel čistega prava, ampak so zrcalo delitve sveta na tabor zahodnih velesil in njihovih vazalov (Slovenija) ter na tabor perifernih držav, ki so za te velesile območje poceni dela in naravnih dobrin.

Prosto gibanje in temelje svoboščine so v Sloveniji zagotovljene samo državljanom držav iz prvega tabora. Omejitev gibanja in nepriznavanje temeljnih svoboščin tem »nepravim« tujcem sta povezana s samim bistvom imperialistične ureditve: s tem se ohranja zadosti delovne sile, ki je dovoli poceni za presežno izkoriščanje v matičnih državah, ob ravno dovolj odprti migracijski pipici, da ima kolektivni zahod dovolj uvoženih kmetijskih delavcev, negovalk, voznikov, medicinskih sester itn. za vzdrževanje »socialnega miru«.

Čeprav je tako stanje v kričečem nasprotju z načelom enakosti, ki naj bi ga »zagovarjal«, »zagovornik« v to osje gnezdo noče drezati. Sicer bi namreč prestopil meje, ki jih sistem postavlja takim funkcionarjem: lahko kritiziraš simptome, ne smeš posegati v vzroke. Za naše liberalne bralce naj dodamo, da »zagovornik«, gospod Lobnik, ni kak »janšist«, ampak dolgoletni aktivist za pravice LGBT, ki ga je na položaj imenovala njihova, tj. najprej Cerarjeva in potem Šarčeva »levosredinska« vlada

Še ena potrditev več, da med t. i. levico in desnico ni več razlik, ko gre za temeljna vprašanja političnoekonomske ureditve doma (kapitalizem) in v svetu (imperializem). Resnično, razlika je le še v tem, kako to ureditev zagovarjata. In tu je stališče t. i. levice pravzaprav bolj zaskrbljujoče od stališča desnice. Desnica diskriminacijo beguncev iz nepravih držav zagovarja z moralnim argumentom: kulturno in civilizacijsko da so preveč drugačni od »nas«. Argument t. i. levice pa je pravni: imajo drugačen pravni status. In v tem je problem: Morala obvezuje le tiste, ki priznavajo njene »vrednote«, oziroma tiste, ki jih ljudje s takimi vrednotami v to prisilijo, to pa je že v sedanji ureditvi protipravno ravnanje, ki naj bi mu državni aparat nasprotoval. Pravo pa je univerzalno, obvezno za vse, in državni aparat ga uveljavlja, če je treba, tudi z »zakonitim nasiljem«.

Pravo je torej tudi v tem primeru orodje za vzpostavljanje radikalne neenakosti med ljudmi, kar vnovič potrjuje splošno pravilo, da je buržoazna »pravna država« ovira na poti do družbe resnično enakopravnih in svobodnih ljudi.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega