Na letošnji Mednarodni poletni šoli politične ekologije smo imeli priložnost poslušati pogovor z Morgan Ody, glavno koordinatorico svetovnega kmečkega gibanja La Via Campesina. Poleg tega, da koordinira eno od največjih mednarodnih gibanj za pravice kmetov, je Morgan Ody tudi sama kmetica. Pred začetkom intervjuja nam je zaupala, da je bil njen prihod v Slovenijo pravi podvig. Svojo enohektarsko zelenjavno kmetijo namreč izjemno težko zapusti, zato se je morala potruditi, da je za ta čas našla ustrezno pomoč in zamenjavo. Kot vsak kmet tudi ona nosi ogromno odgovornost za pridelavo hrane. Kljub vsem izzivom pa jo to delo globoko izpolnjuje, kar je tudi razlog, da se tako srčno bori za pravice kmetov in pridelovalcev po vsem svetu.
La Via Campesina je mednarodno gibanje, ustanovljeno leta 1993, ki združuje male kmete, delavce brez zemlje, avtohtone prebivalce, ženske in podeželsko mladino s celega sveta. Gibanje zagovarja nujnost prehranske suverenosti, pravico vseh ljudi, da sami odločajo o in sooblikujejo prehranski in kmetijski sistem ter dostopa vseh do zdrave in ekološko pridelane hrane. Kot pravi Morgan Ody prehranska suverenost ne promovira zgolj ekološke pridelave hrane, ampak tudi raznolikost in modele pridelave hrane, ki dajejo kmete in naravo v ospredje.
La Via Campesina na pridelavo hrane gleda kot na socialno problematiko, ki zahteva socialne rešitve. Glavna vprašanja, ki jih La Via Campesina ob tem zadaja, so: “kdo naj bi prideloval hrano in kako” ter “katere skupine so najbolj ogrožene in rabijo zaščito”. Ob tem se aktivno bori proti uničujočim učinkom neoliberalne agroživilske politike in globalizacije kmetijstva, tako v svetovnem centru kot na njegovi periferiji. Namesto sedanjih mehanizmov Svetovne trgovinske organizacije (STO) zahteva nov mednarodni trgovinski okvir, ki bi temeljil na pravičnosti in dostopu do zdrave hrane.
Trenutni škodljivi globalni prehranski sistem ne pripomore k zmanjšanju lakote. Še huje, lakota v zadnjem obdobju ponovno narašča. Ody pravi, da je razlog za to pomanjkanje dostopa do zemlje za kmetovanje, kar drastično prispeva k manjši pridelavi hrane in večji odvisnosti od ponudbe na trgu. Ena od možnih rešitev je vračanje k lokalni pridelavi hrane (relokalizacija). Trenutni sistem mednarodne trgovine namreč popolnoma ignorira realnost trajnostnega kmetovanja – namesto da bi podpiral raznolikost na posameznih kmetijah, vsiljuje pravilo »ena država, en izdelek«. To kmete sili v uničujoče monokulture, čeprav bi morala biti osnova vsake kmetije biotska pestrost.
Prav s tem razlogom dela La Via Campesina – po večletnemu nasprotovanju STO – na novem trgovinskem predlogu za prehransko suverenost. Ta predlog naj bi izgnal STO iz kmetijstva. Namesto na trenutnih škodljivih trgovinskih politikah, bi moralo kmetijstvo temeljiti na prehranski suverenosti. To bi pomenilo, da bi kmetje imeli odločilno vlogo pri sooblikovanju in določanju kmetijskih politik, vse od minimalnih cen, podpor, tarif, idr. Vse takšne pristope pa Svetovna trgovinska organizacija zatira, saj na hrano gleda izključno kot na blago za ustvarjanje profita.
Ody opozarja, da je kapitalizem “zaščiten” pred demokracijo. Neoliberalne politike trgovanja niso vprašanje referendumov in volje ljudstva. Če želimo doseči prehransko suverenost in dobre pogoje za kmete, moramo ljudem omogočiti, da sami odločajo o upravljanju in rabi svoje zemlje ter ozemelj, ne pa da je vse to prepuščeno Svetovni trgovinski organizaciji in njenim neoliberalnim politikam! Evropa nujno potrebuje agrarno reformo, ki bi nasprotovala nebrzdani privatizaciji zemljišč s strani korporacij in agrobiznisa.
V trenutnem sistemu na pridelavo hrane tako gledamo zgolj kot na še en »biznis«. V takšnem sistemu so skrb za naravo, zdrava hrana in dostojno delo drugotnega pomena. Za kmetijstvo kot tako je to seveda pogubno. Da bi preživeli, moramo obrniti prioritete: reproduktivno delo in skrb za življenje morata postati vrednoti, postavljeni v samo središče kmetijstva.
Današnji kmetijski sistem se spretno prilagaja sodobnim trendom, vendar so te spremembe zgolj kozmetične narave. Izraza »zdrava hrana« in »trajnostna pridelava« sta sicer postala sestavni del vseh kmetijskih politik, a v praksi služita le kot fasada. Države, kot sta Nemčija in Brazilija, na primer glasno promovirajo »bioekonomijo«, kar se sliši čudovito, saj predpona »bio« asociira na zdravje in ekologijo. Vendar gre za čisto iluzijo. Za tem bleščečim izrazom se v resnici skriva le še ena preoblečena shema industrijskega, intenzivnega kmetovanja, ki še naprej temelji na monokulturah. Industrijsko kmetijstvo je v svojem jedru uničujoče, zato je popolnoma jasno, da nikoli ne bo moglo služiti kot osnova za resnično ekološko tranzicijo. Agrobiznis skuša sicer svoj uničujoč pristop legitimirati s tezo, da je hrane na svetu premalo za vso populacijo (in da za reševanje svetovne lakote potrebujemo samo še več intenzivnega kmetijstva), a Ody to manipulativno tezo odločno zavrača – hrane je na svetu že sedaj dovolj za odpravo lakote, ampak je ta zelo neenakomerno dostopna in ogromne količine se je v trenutnem prehranskem sistemu zavrže.
Ody v zaključku našteje tudi pet najpomembnejših usmeritev in ukrepov za trajnostno kmetijstvo in skrb za male kmete: 1. agrarna reforma, 2. dostop do zemljišč, 3. prehranska suverenost (ljudje sami odločajo o kmetijskih, prehranskih in trgovinskih politikah), 4. agroekologija in 5. kmečke stavke.
Za dosego svojih ciljev, vključno s prehransko suverenostjo in izvedbo nujnih agrarnih reform, se La Via Campesina ne zanaša zgolj na gibanje, temveč gradi široko zavezništvo, vključno z naprednejšimi vladami v določenih državah. A Ody pri tem vseeno poudari, da so zvesti predvsem malim kmetom, delavcem brez zemlje, avtohtonem prebivalstvu, ženskam in mladim na podeželju, ki so lahko ključno gonilo družbenih sprememb. Prav njihovo neposredno soodločanje je tisti temelj, brez katerega je prehod v pravičnejši in trajnostni prehranski sistem preprosto nemogoč.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega