Med najbolj škodljivimi ukrepi Janševe vlade je dohodninska reforma, ki bo državo stala 850 milijonov evrov na leto. Menedžerju z 10.000 EUR bruto plače poleg neobdavčene božičnice in električnega avtomobila za osebno rabo prinaša za 225 EUR višjo plačo, medtem ko 250.000 ljudi z najnižjimi dohodki ne bodo dobili niti centa. Prav ti bodo utrpeli največ škode, ker bo zaradi davčnih odpustkov bogatim v proračunu manj denarja za socialne storitve, ki bolj koristijo predvsem manj premožnim, saj si težko privoščimo zasebne zdravstvene, izobraževalne ali podobne storitve.
Ob dramatični antijanšistični retoriki liberalnih strank v volilni kampanji morda kdo pričakuje, da bo “levosredinska” vlada vodila popolnoma drugačno davčno politiko. Navsezadnje sta SD in Levica glasovali (pa tudi obe drugi stranki KUL – LMŠ in SAB – ki se bosta verjetno pridružili Svobodi) proti vladni dohodninski reformi, bodoči mandatar, Robert Golob, pa je celo izjavil, da je treba dohodninsko reformo obrniti na glavo.
No, Golob je z obljubo, da morajo biti “prvih deset let zaposlitve davki za mlade nič”, reformo hitro spet postavil nazaj na noge. Če bi vse “delovno aktivne mlade” – teh je po podatkih ZRSZ 122.000 – oprostili plačevanja dohodnine, bi država iz proračuna izgubila dodatnih 370 milijonov EUR na leto. Ker mladi niso monolitna skupina, ampak del razredne družbe, bi se to seveda poznalo na debelini njihovih denarnic: natakarica, ki prek študentske napotnice zasluži 800 EUR bruto na mesec, bi ostala praznih rok; povzpetnežu, ki v odvetniški pisarni svojega očeta prejema 5.000 EUR bruto plače, pa bi Golob iz javne blagajne podaril 972 EUR mesečne povišice.
Gibanje Svoboda v volilnem programu obljublja tudi nižanje davkov na delniške opcije in druge inštrumente za “spodbujanje delavskega lastništva”. Gre za prikladne inštrumente podrejanja delavstva kapitalu: z vstopom v lastništvo se delavci lažje poistovetijo s profitnim motivom kapitala in lažje pozabijo na svoje zahteve po boljših delovnih pogojih ali višjih plačah, temveč se še bolj posvečajo “uspehu” podjetja. Kapital pa te inštrumente uporablja za zadrževanje managerjev in visokokvalificiranih delavcev, da ne pobegnejo h konkurenci.
Da takšne ideje promovira Golob, ki je človek iz menedžerske kaste, ne preseneča. Bolj bizarno je, da se nad njimi navdušuje vodja Levice, ki “lastništvo zaposlenih” svojim volivcem prodaja kot ključ do “socializma za 21. stoletje”. Augusto Pinochet je na vrhuncu neoliberalne kontrarevolucije izjavil, da Čile ni narod proletarcev, ampak lastnikov. Po Mescu, ki je večkrat javno povedal, da – tako kot pokojni general – rad prebira Friedricha Hayeka, pa to očitno velja tudi za Slovenijo.
Tudi liberalne stranke, ki se očitno povezujejo v sredinski blok z Golobom in bodo dobile funkcije v bodoči vladi, niso glede davčne politike nič boljše. Ne pozabimo, da so LMŠ, SD in SAB že leta 2019 sprejele “mini dohodninsko reformo”, ki je na račun davčnih odpustkov bogatim v državnem proračunu izvrtala 250 milijonsko luknjo.
Poslanec stranke SAB, Marko Bandelli, je ob sprejemanju dohodninske reforme pojasnil, da problem ni v 850 milijonskem ropu prebivalstva v korist bogatih, ampak v tem, da ta rop ni izveden v pravem trenutku: “Nismo proti ukrepom v tem zakonu o dohodnini. Mi smo proti zdajšnjemu sprejemanju tega zakona”.
Ne gre računati niti na SD, ki v svojem programu obljublja dvig splošne olajšave, torej še več tega, kar smo dobili z Janševo reformo, in “krepitev srednjega razreda” z davčno politiko.
Kljub teatralnim sporom med Janšo, KUL in Golobom, pri ključnih vprašanjih kot so davki celoten politični razred ostaja enoten. Edina stranka, ki ima na področju davčne politike ločeno mnenje z zahtevami po dvigu davkov in prispevkov na kapital ter premoženje bogatih, je Levica.
Kako se bo znašla v novi vladi in v kolikšni meri bo uspela uveljavljati svoje poglede na obdavčevanje, bo pokazal čas. Povezovanje v KUL in volilna kampanja ter oportunizem vodstva pa nam ne vlivata optimizma. Bolj važno kot manevriranje Levice in njena pripravljenost na kompromise bo, če bodo v ofenzivi kapitala svoje mišice pokazale tudi organizacije dela – ali pa bodo tudi one pristale na “normalizacijo” in business as usual.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega