Pobuda Maribor proti sežigalnici je včeraj, pred “javno” predstavitvijo projekta Energijska izraba odpadkov – EIOM, organizirala tiskovno konferenco, na kateri je predstavila zdravstvena, okoljska in ekonomska tveganja morebitne sežigalnice odpadkov. Tiskovno konferenco so med drugim obiskali policisti, na predstavitvi sežigalnice pa so varnostniki odstranili povsem miroljubni aktivistki. Politična elita medtem enoglasno vpije, da je sežigalnica rešitev brez primere.
Na tiskovni konferenci je Katja Sreš iz Ekologov brez meja dejala, da odpadki niso naravni pojav in da nastajajo zaradi odločitev, ki jih sprejemamo pri načrtovanju izdelkov, proizvodnji, potrošnji in ravnanju z viri. Sežig odpadkov je po njenih besedah priznanje, da ne vemo več, s kakšnimi izdelki imamo opravka, in da se nočemo soočiti z dejstvom, da nekateri med njimi sploh ne bi smeli biti na trgu.
Namesto da bi odpravljali vzroke, odstranjujemo posledice, stroške tega pa nosi družba. Dejala je, da je sežig najdražji način ravnanja z odpadki in pridobivanja toplote. “Javna sredstva bi morali vlagati v tehnologije, ki bodo relevantne in perspektivne še desetletja, ne pa se za 30 let zavezati k vzdrževanju preteklosti.” Evropske države, ki so najbolj stavile na sežig, se danes soočajo z vprašanjem, kako zmanjšati svojo odvisnost od teh objektov. Hkrati je Evropska unija opustila financiranje sežigalnic, saj prepoznava njihovo neskladnost s cilji krožnega gospodarstva in podnebne nevtralnosti.
Maribor je po kakovosti zraka med 25 odstotki najbolj onesnaženih mest v Evropi.
Sara Levart, zdravnica iz oddelka za pljučne bolezni UKC Maribor, je opozorila, da po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 99 % svetovne populacije diha zrak, ki zaradi onesnaženosti presega mejne vrednosti priporočil. “Poleg različnih plinov so z vidika vpliva na dihala problematični delci PM 2,5 in 10 mikronov. Akutno ali kronično vdihavanje PM delcev povzroči okvaro sluznice v dihalnih poteh in pljučih ter pomembno vpliva na razvoj ali poslabšanje respiratornih bolezni. Povečano je tveganje za razvoj astme, kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), večje je tudi tveganje za nenadna poslabšanja teh dveh.”
Aktivisti so opozorili, da je nesprejemljivo, da v take razmere dodajamo še sežigalnico. Zraven že naštetih bolezni zaradi onesnaženega zraka zdravstvena stroka pri nas in v tujini opozarja, da prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja.
Ana Lah iz pobude Maribor proti sežigalnici je bila kritična do meritev, ki jih izvajajo pri EIOM-u na kraju, kjer trenutno ne stoji nič. “Vseh okoljsko spornih in nevarnih snovi niti ne poznamo in zanje nimamo mejnih vrednosti. Filtracijski sistemi nikoli ne filtrirajo vsega. V sežigalnicah nastajajo koktejli snovi, ki jih ne moremo predvideti. Veter bo te delce raznosil, pristali pa ne bodo samo na Teznem in Taboru, ampak tudi na Pobrežju, v Brezju in Stražunskem gozdu, v Centru, Magdaleni, Novi vasi, Košakih, Koroških vratih, v Radvanju, Razvanju, na Studencih, v Malečniku, v Pekrah in Limbušu, v Miklavžu, Hočah. Namesto sežigalnice potrebujemo učinkovit mestni sistem, ki bo ločeno reševal problem ogrevanja in odpadkov.”
Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka (izjavo je brala Maja Šušteršič) je spomnila na primer Anhovega. “Anhovo ni edini kraj v Sloveniji, kjer ljudje še danes plačujejo ceno azbesta iz nekdanje industrije. Tudi Maribor sodi med območja z visoko pojavnostjo mezotelioma, najhujše azbestne bolezni. Ideja, da bi v tako ranljivem okolju brez predhodnega posvetovanja s prebivalstvom zagnali še sežigalnico odpadkov, je nevarna, nerazumna in malodane nesočutna.” Mariborčanom in Mariborčankam je sporočila: “Ne postanite tudi glede sežiga tako kot Anhovo še ena kolateralna škoda slovenske sprege politike z gospodarstvom. Udarite po mizi zdaj, čez dvajset let bo udarjati po zvonu prepozno.”
Arne Vehovar iz ljubljanske iniciative Kakšno mesto hočemo je izpostavil, da s sežigalnicami postajamo družba, ki si na deklarativni ravni prizadeva za zmanjševanje količin odpadkov, a je hkrati od njih odvisna. “Namesto da bi ambiciozno in radikalno zastavili sistemske rešitve za zmanjševanje nastajanja odpadkov, smo se raje sprijaznili z dejstvom, da bo količina odpadkov počasi naraščala, mi pa jih bomo kurili in toploto uporabljali za ogrevanje. Če bo zaradi tega vsako leto umrlo nekaj ljudi več in bo več pljučnih in drugih bolezni neposredno povezanih z onesnaženim zrakom, je to pač kolateralna škoda.” Dejal je še, da bi država lahko sprejela zakon o kavcijskem sistemu, ki bi vodil do višje stopnje recikliranja. Uvedli bi lahko sisteme ponovne uporabe ter strožja merila glede količin in oblikovanja materialov za embalažo. “Kot družba se moramo upreti zavajanju, da so sežigalnice edini in optimalen način reševanja problema odpadkov. Izgradnja sežigalnic je dokaz nezmožnosti racionalne samoorganizacije družbe. Sežigalnice so v mnogih pogledih poraz civilizacije.”
Fredi Magdič iz Civilne iniciative Tezno je opozoril, da si gradnjo sežigalnice želijo predvsem lobiji. “V svojih prizadevanjih, da bi javnost prepričali o neoporečnosti objekta, nam slikajo katastrofične scenarije, če se z njimi ne bomo strinjali. Vendar pa so v hlepenju po dobičku pripravljeni žrtvovati zdravje ljudi, tvegati onesnaženje okolja in v zakup vzeti celo prezgodnje smrti. Pritiskajo, da se mora projekt izvesti takoj, ob tem pa zamolčijo, da obstajajo drugačne, okolju prijaznejše rešitve, ki jih v Evropi in svetu že uspešno uporabljajo.” Alternative so preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba, izboljšano recikliranje ter uporaba sodobnih tehnologij za preostanek odpadkov z manjšim vplivom na okolje kot sežig.
Kljub zagotovilom, da si EIOM želi dialoga z vsemi, pa popoldne ni minilo brez represije nad okoljskimi aktivistkami. Začelo se je že na novinarski konferenci, ki so jo, zanimivo, obiskali tudi policisti ter zaslišali dve osebi. Pozneje, na tako imenovani javni predstavitvi projekta so varnostniki odstranili aktivistki, ki sta med županovim govorom dvignili transparenta, ki sta ponazorila nasprotovanje gradnji sežigalnic.
Naj še dodamo, da je bila predstavitev projekta z javno razpravo povsem neuravnotežena. Začelo se je z dobro uro navijaških govorov župana, direktorja EIOM-a ter najverjetneje podkupljenega profesorja iz Reke. V poznejši panelni razpravi so se investitorji med sedmimi sodelujočimi potrudili povabiti zgolj enega nasprotnika sežigalnic, okoljskega aktivista Uroša Macerla. Za vprašanja iz publike so pripravili qr-kodo in na koncu odgovorili zgolj na eno vprašanje potem pa prešaltali nazaj na scenarij. Več o piarovski razpravi polni laži in zavajanj pa kdaj drugič.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega