Napoved stavke Sindikata Tuš je požela veliko pozornosti, po njeni odpovedi pa se je začela bitka za interpretacije. Ker kroži veliko razlag, ki temeljijo na napačnih informacijah, začnimo z dejstvom, ki je ključno za celotno zgodbo: na zadnjem sestanku je večina delavk glasovala za stavko, a je ožje vodstvo zmanevriralo pot do dogovora s kapitalom.
Sindikalizem je protisloven boj. Je prva obramba pred izkoriščanjem kapitala, saj delavci nastopijo proti kapitalistom, a obenem delavce umešča na stališče prodajalcev delovne sile. Zato so rezultati različni: večinoma delavcem prinese nekaj ekonomskih pridobitev – višje plače, boljše delovne pogoje, kar pa delavstvo pogosto deli po podjetniških, panožnih in drugih mejah, to pa krepi njihovo medsebojno konkurenco. To je sindikalizem po meri kapitala. Ne le, da slednjega ne ogroža, v določenih primerih mu lahko celo koristi, saj delavce pasivizira, na podlagi boljših pogojev za delavce lahko kapital uvede višji tempo in več ur dela…
Ali so sindikalne zahteve in pridobitve v korist zaposlenih v posameznem podjetju, poklicu, panogi ali v korist celotnega delavskega razreda? Ker je sindikalizem najosnovnejša oblika razrednega boja, ima hkrati potencial za gradnjo solidarnosti, za širitev na vse delavstvo, za višanje bojne pripravljenosti, iz katere se lahko razvije boj za večje družbene reforme ali spremembe.
Takšne učinke ima sindikalni boj predvsem takrat, ko poteka v obliki stavke. Zanjo je pomembna angažiranost široke delavske baze, ne le ozka pogajalska skupina; v kolektivnem boju se delavke učijo, pridobijo samozavest, tekom stavke se spreminjajo medsebojni odnosi in vzpostavijo nove oblike solidarnosti. Veliko pove, da sindikalni birokrati o stavki govorijo kot o “zadnji možnosti” in da so “vanjo prisiljeni”. In to kljub temu, da celo buržoazna ustava, ki ni napisana v korist delavskega razreda, omogoča pravico do stavke.
Sindikalni boj se lahko oblikuje po okvirih, ki mu jih določa kapital, ali v smeri, ki koristi delavskemu razredu. Kako se bo sindikalni boj odvijal, je – poleg širših okoliščin – politično vprašanje; torej določeno s političnimi odločitvami akterjev.
Akterji v primeru sindikalizma pa niso politične stranke, ampak različni deli sindikalnih organizacij. Poglejmo odzive na stavkovno odpoved Sindikata Tuš, ki smo jih lahko spremljali na spletnih omrežjih in različnih komentarjih. Veliko podpornikov stavke in tudi številni zaposleni v Tušu so bili kritični do odločitve sindikalnega vodstva. Glasovi iz delavske baze so morda uporabili kakšno grobo ali napačno besedo, a z jasnim sporočilom: pustili ste nas na cedilu. Na drugi strani pa so profesionalni sindikalisti in delavski zagovorniki večinoma branili kapitulacijo, ožje vodstvo tudi na tiskovni konferenci v času, ko bi morali delavci stavkati.
Branili so jo s prirejanjem in spinanjem dejstev. Med drugim z domnevnim 70 % dvigom plač. Sindikat Tuš z dogovorom ni dosegel gesla “enka=minimalka”, ki je že dolgo (zgolj) slogan sindikatov. Delavke so in bodo še naprej prejemale zakonsko določeno minimalno plačo, ki se bo kmalu povišala z rednim vsakoletnim dvigom ministrstva. Po dogovoru pa se bo dvignila osnovna plača, ki je temelj za izračun dodatkov. A spomnimo se, da je uprava Tuša pri prejšnjem dvigu posegla v izplačevanje dodatkov, kar lahko ponovno naredi. Predvsem pa se ta dvig v denarnicah ne bo resno poznal – sploh v primerjavi z inflacijo, ki je v zadnjih dveh letih požrla tudi 20-30 % delavske kupne moči.
A ne omejimo se na debato o plačnih pridobitvah. Sindikat Tuš je sam večkrat izpostavil, da nizke plače niso glavni problem, ampak to, da delavke ne zmorejo zdržati previsokega tempa dela in obsega nalog zaradi pomanjkanja delavcev, da so odnosi slabi, z veliko maltretiranja. Kaj je torej prinesel dogovor z upravo?
Zmago kapitala, ki je kupil in z grožnjami izsilil mir v firmi. Toda ali niso bolj ali manj umazani načini oviranje stavke s strani kapitala pričakovani? Kapital se gre razredni boj, ne čaka s prekrižanimi rokami. Nedvomno je ofenziva uprave škodovala stavkovni pripravljenosti, a hkrati ni prestrašila bojevitega jedra sindikata in dela delavske baze.
Napovedana stavka v Tušu je imela veliko pozornost javnosti: napoved je pomenila upanje za številne delovne ljudi, ki so imeli visoka pričakovanja. Sploh zato, ker so stavke dandanes tako redke. Kljub dvoletni visoki inflaciji, ni bilo opaziti stavkovnih akcij. Vsi poznamo težek položaj delavk v trgovinah, a se nihče ne spomni kakšnih resnejših sindikalnih prizadevanj, razen zaprtja trgovin ob nedeljah. Ta boj je pokazal, da delavke zmorejo spreminjati svet, če le gredo v boj. Kje je bil vsa ta leta Sindikat delavcev trgovine Slovenije?
Pri stavki Sindikata Tuš ni šlo več samo za plačo, ampak za odkriti razredni boj. Če komu to prej ni bilo jasno, je postalo očitno na zadnji dan z grožnjami Mirka Tuša in kompanije. Kapital je želel zlomiti stavko in disciplinirati vrenje delavske baze. Delavke pa bi si lahko priborile dostojanstvo, s stavko bi pokazale, da niso kmetje na šahovnici, ki s povešenimi glavami naredijo vse, kar šefi ukažejo. Stavkale ne bi le zase, ampak za številne organizacije, ki so stavko podprle, stavkale bi za stotine in tisoče delavcev, ki so boj proti Tušu iskreno podpirali. Kaj bi lahko izgubile? Zaposlenih v trgovinah primanjkuje, na trgu delovne sile je dovolj priložnosti za službo, kaj bi jim uprava lahko še naložila?
Tiskovna konferenca, ki je nadomestila stavko, in odzivi sindikalne birokracije so slab znak za nadaljevanje prizadevanja Sindikata Tuš, saj je pokazala nenačelnost in tudi manipulativnost ožjega vodstva. Ne le, da nihče ni povedal resnice, prikrajali so dejstva in prikrivali svojo pravo vlogo. Težko si predstavljamo, da bodo prizadevanja Sindikata Tuš pripeljala do ponovne napovedi stavke, razen če ne pride do kakšnega preobrata ali zamenjave. Prej gre pričakovati nadaljevanje standardnih sindikalnih pogajanj.
Za vse delavke in delavce Tuša ter za vse podpornike in podpornice stavke lekcija odpovedane stavke ni, da je sindikalno organiziranje brez smisla in obsojeno na neuspeh, ampak da je treba razviti kritičnost do lastnih sindikalnih in aktivističnih profesionalnih zastopnikov. Slednji so tisti, ki pogosto delavkam in delavcem nataknejo uzde namesto kapitala.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega