Z vami delimo prispevek Mihe Blažiča (N’Toko) o škodljivi pokojninski reformi kot posledici “zmag kapitala in kompromisov sindikalnih central”. Tukaj je nekaj najbolj odmevnih izsekov, celoten prispevek pa si preberite na povezavi na koncu.
Na svetu je dva milijona Slovencev. To je osnovni podatek, ki ga o svoji državi pozna prav vsak državljan, prva vrstica o Sloveniji na Wikipediji, prva informacija, ki jo o svoji domovini utegneš izmenjati z nevednim tujcem. Cifra je seveda vsako leto za kak odstotek višja ali nižja, ampak 2.000.000 je tisto okroglo število, ki je trajno zasidrano v naši zavesti, sprememba tega podatka bi bila enako pretresljiva, kot če Triglav ne bi več dosegel 2864 m nadmorske višine ali če površina Slovenije ne bi znašala 20.271 km². Slovencev je dva milijona. Smo čisto majceno in neopazno ljudstvo … samo malo manjka, pa nas ne bo več.
Rešitev ni veliko. Poleg promocije rodnosti (predlog desnice) in priseljevanja (predlog liberalcev) je tu na voljo le še ena pot, s katero se lahko strinjata oba politična pola – to je podaljševanje delovne dobe.
Demografsko paranojo je posvojil tudi socialistični minister za delo Luka Mesec, ki je pristal v vlogi reševalca izumirajočega naroda in prevzel štafeto reformacije pokojninskega sistema od Janševe vlade. Na nedavnem srečanju socialnih partnerjev je orisal skrbi, ki poganjajo njegova prizadevanja: »Ta reforma je izvedena zato, ker se kot družba staramo, ker živimo dlje in ker je vsaka naslednja generacija žal manjša. Če hočemo ohranjati razmerje med zaposlenimi, ki plačujejo prispevke, in upokojenci, ki prejemajo pokojnine, je ključno, da smo se dogovorili, da bomo delali nekoliko dlje.« To neusmiljeno tiktakanje demografske ure, ki nas bi naj peljalo v obubožanost, je nedvomno narekovalo tudi pogajanja med državnimi organi, sindikati in gospodarskimi združenji, ko so pod Meščevim vodstvom snovali ideje, kako zamakniti upokojitveno starost. Po več mesecih pogovorov, izračunov, projekcij in novih pogovorov (še nikoli nisem slišal tolikokrat poudarjenih besed »dialog« in »konstruktivnost«) so na koncu dosegli konsenz: z letom 2035 se bo upokojitvena starost zvišala na 62 let za osebe s polno delovno dobo in na 67 let za ostale.
A če so predstavniki oblasti, kapitala in dela pričakovali ovacije za svoj izjemni dosežek v reševanju naroda, jih je doletel povsem drugačen odziv. Reforma je sprožila burne odzive javnosti in povzročila razkol v največji sindikalni zvezi, kjer jo je del sindikatov ostro zavrnil. V žolčnem soočenju v oddaji Tarča je generalni sekretar Sindikata poklicnega gasilstva David Švarc situacijo opisal takole: »Jaz ne dvomim, da je ta pokojninska reforma pod črto dobra za gospoda Papeža (direktorja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – op. a.). Z vso pravico je za vas dobra, ker jo gledate z vidika financ, in če se tukaj pač poravna, je seveda dobra. Z naše strani, s strani sindikatov, predstavnikov delavstva in tudi vlade, ministrstva in ministra Mesca, bi pa seveda ta pogled moral biti iz druge perspektive: to pa je z vidika, kdo bo vzdržnost tega sistema dejansko vzdrževal – in tu so ga naložili na pleča delavcev.« Minister Mesec in ostali sogovorci so na upornega sindikalista gledali, kot da je padel z lune. Le kako jim lahko očita, da so komu naredili škodo, ko pa vendarle rešujejo narod … zagotovo ima za bregom kako osebno agendo!
A če stopimo še en korak nazaj in pogledamo na problem z vidika razrednega boja, moramo postaviti pod vprašaj tudi sam obstoj demografske krize. Staranje prebivalstva, torej daljšanje upokojitvene dobe glede na delovno dobo, je zares kriza le za kapitaliste. Osnovna operacija lastnikov kapitala je, da iz vsakega delavca počrpajo čim več delovnih ur za čim manj plačila – v idealnem primeru ravno dovolj, da se naslednji dan lahko vrne živ na šiht in tako nadaljuje do čim zgodnejše smrti, h kateri mu seveda rade volje pomagajo. Vse, kar je onkraj te okrutne matematične formule človeških virov, je za kapital izguba. Delavci so se zato morali vso zgodovino boriti za zmanjšanje obsega delovnih ur, vključno z osemurnim delavnikom, vikendom, odpravo otroškega dela in seveda pravico do upokojitve – enega največjih dosežkov v naši borbi za svoboden čas.
Zato so imeli gasilci še kako prav, ko so izpostavili, da predlagana pokojninska reforma ni rešitev nekakšne demografske krize, temveč zgolj še ena v vrsti zmag kapitala in kompromisov sindikalnih central. Seveda bi lahko cel dan naštevali razloge, zakaj so vodstva sindikatov tako bedna, da so ponovno »stisnila zobe« in brez boja podpisala dogovor na škodo svojih članov, a med razlogi je gotovo tudi elementarna teoretska zmota: v pogajanjih jih je vodila nacionalistična mitologija, ne pa razredna analiza. Mislili so, da gredo v boj proti »uri«, ko bi morali v boj proti kapitalu. Mislili so, da »je treba nekaj storiti«, ko bi bilo dejansko bolje mirovati in reči vladi, naj poišče ta denar kje drugje. Svojevrsten paradoks pa je, da se je z zgodbo o pokojninski reformi Levici ponudila izvrstna priložnost, da zagovarja socializem in pri tem dobi podporo množic. Lahko bi zavzela stališče, da se ne bo uklonila neoliberalcem in nacionalistom, da ne bo pustila bodočih generacij na cedilu in da bo omogočila delavcem, naj sami odločajo, kako bodo v bodoče upravljali z ustvarjeno blaginjo. Naša »socialistična stranka« se je znova odločila, da te priložnosti ne bo izkoristila. Med vsemi neuresničenimi reformami se bo do konca borila ravno za izvedbo tiste, ki bi jo bilo najbolje pustiti propasti.
Povezava do celotnega prispevka: https://bit.ly/43vq6lx
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega