V slovenski javnosti te tedne poslušamo o prihajajoči pokojninski reformi, ki jo napredni sindikalisti in levi komentatorji označujejo za neoliberalno. Oznaka intuitivno temelji na primerjavi preteklih pokojninskih reform ter varčevalnih ukrepov in je v tem oziru politično učinkovita, saj postavlja vodstvo stranke, ki je nastala v času varčevalnih ukrepov v neugoden položaj. Vodstvo in ministrstvo nekoč napredne stranke je postavljeno v položaj, ko mora v bistveno boljših gospodarskih razmerah in z bistveno manjšim pritiskom evropske politike kot v času po finančni krizi javno upravičevati ukrepe za podaljševanje delovne aktivnosti v kombinaciji z varčevanjem. Ironija vsega je, da se bo varčevanje izvajalo predvsem na najranljivejših skupinah, katerih zastopnik v parlamentu naj bi bila prav stranka Levica – to so obstoječi upokojenci, ki bodo utrpeli spremembo formule za usklajevanje in bodoči prekarni delavci, katerih pokojnine bodo v veliko primerih nižje zaradi podaljšanja referenčnega obdobja za odmero pokojnine. Zdi se, da se bo Levica in njeno vodstvo za obrambo posluževalo klasično centristristične taktike antijanšizma, s katero bo skušala s poceni političnimi triki zavesti javnost in jo odvrniti od škodljive vsebine reforme, pozornost pa preusmeriti v borbo proti liku in delu Janeza Janše.
Proti tendencam obstoječe politike vlade in ministrstva za delo, ki namenoma dušijo javno razpravo, bo Rdeča pesa v prihodnjih tednih pričela s serijo prispevkov na temo ekonomske teorije in politike pokojninskih reform. Namen prispevkov bo podati teoretsko utemeljeno in na podatkih osnovano kritiko pokojninske reforme z namenom odpiranja prostora za razprave med vsemi, ki jim je mar za prihodnost države in njenih delovnih ljudi.
- Osnove pokojninskih sistemov
Če želimo podati kritiko pokojninske reforme, moramo najprej razumeti njen značaj. Kot omenjeno na začetku, se na levi Meščevo reformo navadno intuitivno označuje kot neoliberalno. V prvem prispevku bomo orisali, zakaj je intuicija naprednih kritikov pravilna in kaj so razlogi, da lahko reformo označimo za “neoliberalno”.
Preden da opredelimo temeljne značilnosti neoliberalnega programa na področju pokojnin je smiselno podati kratko razlago koncepta starostne pokojnine in pretočnega pokojninskega sistema. Najpreprosteje povedano je starostna pokojnina prejemek, ki delavcu ali delavki pripada ob predpisani starosti in izpolnjeni pokojninski dobi. Večina delavcev v Sloveniji pa se pri prehodu v starost zanaša na prvi steber, t.j. pretočni pokojninski sistem z vnaprej določenimi izplačili. Sistem je večinoma financiran iz prispevkov na plače delavcev, česar ne pokrijejo prispevki pokrije državni proračun.
S pretočnim pokojninskim sistemom je moderna država od Bismarcka naprej skušala pomiriti razredna nasprotja na način, da delovne ljudi zaščiti pred uničujočimi posledicami industrijskega kapitalizma in jim na stara leta zagotovi življenjsko obdobje, ko niso več ni prisiljeni na trgu dela prodajati svoje delovne sile. Šele po drugi svetovni vojni so pretočni sistemi, predvsem zaradi moči sindikatov, doživeli razvcet: pokojnine so se zviševale, pravice so se širile in upokojitvena starost se je ponekod – kljub višjem pričakovanem življenjskem obdobju – nižala. Cilj naprednih gibanj in sindikatov je bil, da starostna pokojnina naj ne preprečuje le revščine, ampak naj nadomešča tržno plačo ter omogoča starejšim, da so aktivni in ustvarjalni člani družbe. Pogled, da je obdobje starosti zasluženo po dolgem obdobju dela se je spremenil v 80-ih: napad na izborjene pravice so konservativci iz neoliberalnega kampa zagnali z dvema kampanjama: prva kampanja je oznanjala demografski alarm, druga pa medgeneracijski konflikt. Kdor se upokoji dela zmožen je bil naenkrat predstavljen kot družbeno breme, ki ga bodo plačali mladi. Ker se bomo k vprašanju demografskega prehoda še vrnili, naj tukaj poudarimo zgolj, da je neoliberalni tabor pričel napad na pravico do varne starosti in pričel spreminjati podobo starejših delavcev iz aktivnih in zaslužnih članov družbe s pravico do uživanja razblagovljenega obdobja v pasivne državljane, ki bremenijo državni proračun in se zajedajo v dohodke mladih.
Ker je bil pretočni pokojninski sistem zgodovinsko zasnovan kot sistem socialne varnosti, ki naj ščiti starejše delavce pred ekscesi trga, je v preteklem stoletju potekala burna razprava o upravičenju takšnega sistema z vidika politike. Ta razprava je v preteklih desetletjih povsem zamrla, tako da danes v Sloveniji in Evropi prevladuje konsenz, da je pretočni sistem utemeljen na zavarovalniškem principu oziroma na zavarovalniški fikciji: ideji, da ima posameznik pravico do javnih pokojnin na osnovi vplačanih prispevkov, podobno kot ima pravico do rente, če prostovoljno vplačuje v privatni sklad. Heterodoksni ekonomisti kot je Abba Lerner, deloma pa tudi John Maynard Keynes, so medtem nasprotovali zavarovalniški fikciji, saj ta povsem neustrezno predstavlja značaj in namen pretočnega pokojninskega sistema. Glavna težava analogije je, da v pretočnem sistemu ne gre za varčevanje, kot to velja v primeru vlaganja v privatni sklad. Pobrani prispevki se namreč nikjer ne ohranjajo, torej se tudi ne obrestujejo, ampak so nemudoma porabljeni za izplačila obstoječim upokojencem.
Tehnično gledano je PAYG na davkih osnovan prenos dohodka, ki ne sledi nobenemu drugemu pravilu kot političnim odločitvam, sprejetim v posameznih obdobjih, glede višine prenosa. Tak tip državne delitve dohodka lahko upravičimo na mnoge načine, tudi z zavarovalniškim principom, vendar to ne spremeni dejstva, da je pokojninski sistem v svojem bistvu velik sistem davčnih transferjev. Povedano še nekoliko preprosteje, v prvem stebru kot ga poznamo v Sloveniji delavci in delodajalci ne plačujejo prispevkov za lastne koristi ob upokojitvi, temveč za zagotavljanje koristi tistim, ki so trenutno upokojeni. Ugodnosti sedanjih delavcev bodo financirane z davki, ki jih bo plačevalo delovno aktivno prebivalstvo na nek prihodnji datum. Delavec je torej nekdo, ki ima pravico do ugodnosti, ko se upokoji – ne zato, ker jih je sam plačal, temveč zato, ker se je med svojo delovno dobo odrekel delu svojih dohodkov za podporo starejšim v njihovi upokojitvi.
Pod črto torej zapišimo naslednje. Starostne pokojnine so temeljna pravica delavca oziroma delavke, pri čemer pa so upokojitveni pogoji, višina izplačil in razmerja med najvišjimi in najnižjimi pokojninami odvisni od boja med združenji in političnimi strankami, ki zastopajo interese kapitala, in tistimi, ki zastopajo interese dela. Pretočni sistem pa ni sistem, preko katerega bi država dobesedno akumulirala individualne prispevke, ki bi bili vrnjeni v starosti, ampak je sistem za davčno prerazporeditev dohodka od delovno aktivnih k starejšim. Sistem se sicer ravna po določenih računovodskih pravilih, ki določajo zlasti razmerje med prispevki oziroma davki in pričakovanimi ugodnostmi delavca. Računovodska ali aktuarska pravila, ne glede na njihov značaj, pa so produkt politične volje in ne od politike ločene matematične mehanike.
II.) Pokojninski neoliberalizem
Neoliberalno doktrino pokojninskih reform bi s političnega vidika lahko preprosto označili kot napad na dekomodifikacijo dela v starosti. Pokojninski neoliberalizem je napad ideje, da obstaja življenjsko obdobje, ko bi država delavcem morala zagotoviti varen umik s trga dela. Namesto tega poskušajo neoliberalne reforme podaljšati obdobje poblagovljenja delovne sile delavca – skrajni cilj neoliberalnih reform je pravico do obdobja, ko delavec ni poblagovljen, odpraviti.
Z vidika politične ekonomije pa bi bilo bolje kot o neoliberalizmu na področju pokojninskih reform govoriti o dveh ključnih ekonomskih politikah,, ki sta v preteklih štiridesetih letih nastala v tehnokratsko naravnanih institucijah kot je OECD. Prva je politika podaljševanja delovne aktivnosti, druga pa financializacija pokojnin.
Podaljševanje delovne aktivnosti je na zahodu med ekonomisti in oblikovalci politik splošno sprejet konsenz že vsaj od 80ih let naprej. Te politike ne temeljijo na resnih raziskavah in učinkih podaljševanja delovne aktivnosti na produktivnost, temveč na “občutku”, da bo podaljševanje časa, ko morajo delovni ljudje prodajati delovno silo kot blago na en mah rešilo vzdržnost pokojninskih sistemov in težave z domnevnim in resničnim pomanjkanjem delovne sile. Klasični ukrepi za podaljševanje delovne aktivnosti, ki jih že desetletja priporočajo institucije kot sta OECD in svetovalno podjetje Mercer, so zviševanje upokojitvene starosti, zviševanje pokojninske dobe in zniževanje pokojnin in pravic iz prvega stebra. S tem se delavce prisili, da za nizka plačila delajo dlje, delodajalci pa s tem pridobijo bazen poceni in ultra fleksibilne rezervne armade, ki jim ne zniža le stroškov dela, temveč tudi povečuje njihovo pogajalsko moč napram delovnim ljudem. Kot smo dejali zgoraj, je čas v upokojitvi obdobje, ko lahko delavec živi brez da bi bil prisiljen na trgu prodajati svojo delovno silo. Politika podaljševanja delovne aktivnosti pomeni celokupno povečati količino ur delavca, ki so poblagovljena: rečeno z besedami Marxa gre za ukrepe, ki povečujejo absolutno presežno vrednost.
V javni razpravi se konsenz o podaljševanju delovne aktivnosti predstavlja drugače. Snovalci politik in svetovalne organizacije medtem zgornje ukrepe utemeljujejo z mitologijami, ki so jo jih politiki, vključno z Levico pri nas, sprejeli kot dejstva. Ena izmed teh mitologij je, da ima delo v starosti pozitiven vpliv na delovne ljudi, saj naj bi ti z podaljševanjem dela v starosti ohranili nujne družbene stike in občutek, da so aktivni člani družbe – argumenti, ki spominjajo na upravičevanje otroškega dela v 19. stoletju. Tej mitologiji se pogosto pridružuje še fikcija, da bo kasnejše upokojevanje zaradi povečane ponudbe na trgu dela in boljšega prenosa znanja imelo pozitivne gospodarske učinke ter bo rezultiralo v povišanem BDP-ju in večji produktivnosti. Zato je vredno biti pozoren, ko vladni predstavniki brutalne ukrepe podaljševanja delovne aktivnosti predstavljajo kot nedolžne spodbude na mehke načine, recimo s prilagajanjem delovnih mest in z dodatnimi odmernimi odstotki. Ne glede na značaj retorike, ki jo prodaja in jo bo prodajala Levica, gre za desetletja stare varčevalno naravnane tehnokratske politike.
Drug element t.i. neoliberalnih pokojninskih reform je financializacija pokojnin. Ta izhaja iz premise, da prvi steber zaradi demografskega prehoda več ne zmore zagotavljati dostojnih pokojnin za vse ter da so tveganja v starosti odvisna od vsakega posameznika – predvsem od njihovih varčevalnih in naložbenih odločitev tekom življenja. Od tod sledi poziv h krepitvi drugega stebra, recimo z obvezno vključitvijo z možnostjo izstopa, ali v bolj radikalnih verzijah k prehodu iz sistema določenih pokojnin v sistem določenih prispevkov, kot so to naredili na Nizozemskem leta 2023. Tranizicija na sistem določenih prispevkov pomeni, da pokojninski sklad članom jamči določenih zneskov pokojninskih izplačil. Namesto tega delavci vplačujejo na individualne račune, višina pokojnine pa je bolj odvisna od donosnosti naložb in višine prispevkov – kar pomeni, da v so delavci v času kriz lahko ob svojo pokojnino.
Vsak korak na poti k financializaciji je zato potrebno motriti z vidika dolgoročnih učinkov. Jasno je, da financializacija povečuje ekonomske neenakosti. Vendar hkrati povečuje politično moč upravljavskih lobijev, ki pritiskajo na politike za radikalnejše reforme sistema v njihovo korist, kar dolgoročno šibi prvi steber. Dodajmo še, da skladi pri investicijah gledajo le na donose: nizozemski pokojninski skladi so recimo pred mesecem dni napovedali naložbe v višini okoli 100 milijard evrov v evropsko orožarsko industrijo. Medtem ko se po vsej evropi povečujeta revščina na eni strani in oboroževalna manija na drugi, slovenski minister delo naznanja, da si želi, “da pride drugi steber bolj v splošno veljavo, saj mu Slovenci zdaj ne zaupajo in se vanj prostovoljno ne vpisujejo dovolj, razen v javnem sektorju in nekaterih podjetjih, ki to uporabljajo kot obliko nagrajevanja zaposlenih.” Predpostavka tukaj je, da Meščevi tehnokrati pač vedo bolje od naivnih ljudskih množic. A resnica je obrnjena: ljudje si želijo stabilen pokojninski sistem, ki ga ne bodo vodili upravljavci z željo po špekulacijah z evropskimi orožarskimi delnicami.
Naslednji prispevek bo govoril o osnovni motivaciji za pokojninsko reformo: demografskem prehodu in njegovih posledicah na vzdržnost pretočnega sistema.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega