Večina se nas je v zadnjih dneh dodobra nagledala (pol)praznih prizorišč Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, ki letos poteka v Planici. Mnogi so bili ob pogledu na zapuščene tribune in slabo zasedena stojišča ob skakalnicah ter tekaških progah zaprepadeni.
Organizatorji so pri iskanju vzrokov manično begali od vojne v Ukrajini, preko posledic koronavirusa do domnevno slabših rezultatov reprezentanc iz držav od koder so pričakovali največ obiskovalk in obiskovalcev. Sodeč po odzivih v javnosti, pa naj si bo to v obliki zapisov na spletnih omrežjih, premnogih debatah med sodelavkami in sodelavci v službah ter zbadanj na drugih športnih prireditvah, njihova razlaga ni prepričala delovnih ljudi po Sloveniji. Ti so kot najpomembnejši razlog za klavrn obisk, ki je v prvih šestih dneh prvenstva skupaj komaj presegel številko 25.000, pravilno izpostavili izjemno drage cene vstopnic, hrane, pijače in ostalih storitev na samih prizoriščih. Cena za enodnevno vstopnico ob vikendu je znašala 64€, za pol litra ustekleničene vode vam zaračunajo 3,5€, za kos jabolčnega štrudla pa 7€.
Vendar nas zgražanje nad zasoljenimi cenami ne sme voditi do napačnih sklepov. To čemur smo priča v Planici ni ekces, “slovenska lakomnost” ali pa hud spodrsljaj organizatorjev. Prav obratno. To kar spremljamo je le še ena izmed pojavnih oblik komercializacije športa. Priča smo novi realnosti v njeni popolni izvedbi.
Komercializacija športa je proces, ki je postopoma zajel praktično vse športe. V zadnjih nekaj desetletjih lahko njegove vplive najbolj očitno spremljamo na primeru nogometa, o čemer smo v preteklosti že obširno pisali (https://bit.ly/41CR5Ze), na to temo pa smo posneli tudi eno izmed naših oddaj (https://bit.ly/3SEaB3C). Šport vse bolj postaja zgolj trg za zaslužek, športne delavke in delavci potrošno blago, navijači pa le krave iz katerih se molze denar.
Proces komercializacije športa je neločljivo povezan s silnicami znotraj obstoječega kapitalističnega reda. Privatno lastništvo klubov in športnih objektov se v ničemer bistvenem ne razlikuje od privatne lastnine drugih proizvodnih sredstev. Namenjeno je zagotavljanju privatnih profitov na račun zmanjšanje dostopnosti športa celotni družbi. Ti principi pa se ne ustavijo pred vrati javnih zavodov, kot nam najbolje kaže primer Planice 2023. Kot v drugih panogah, so tudi na področju športa državna in občinska podjetja ter zavodi popolnoma prežeti s cilji, strategijami in metodami kapitala.
Ko bomo v prihodnjih dneh znova upravičeno zavijali z očmi ob pogledu na prazno Dolino pod Poncami, se spomnimo na resnične vzroke, ki so privedli do takšnega stanja. Ti segajo mnogo dlje in višje od samozaverovanih organizatorjev. So sistemske narave, zato lahko do njihove razrešitve pride zgolj v družbenem redu, ki bo utemeljen na zadovoljevanju družbenih potreb in ne privatnih interesov.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega