Urška Klakočar Zupančič je s svojim poletom (in odzivom nanj) povedala še več kot se zdi na prvi pogled. V dobi podnebnega oz. okoljskega zloma je pokazala ne le to, kako kapitalistične elite gledajo na uničevanje narave, ampak tudi to, kako brez stika z realnostjo so, popolnoma odlepljeni od življenja običajnih ljudi in bistvenih problemov današnjega časa.
Naša lokalna Marija Antoaneta je povedala, da se ji vse skupaj ne zdi nič čudnega, da Falcona pač imamo za ta namen. In nato cinično pojasnila, kot predstavnica “zelene” Svobode, da so samo kočije brezogljičen način prevoza.
Ne pozabimo, kdo je plačal ta luksuz. Kerozin (in osebje) je šel na konto proračuna, torej javnega denarja. In to v času visokih cen energije, ko nas energetska industrija lupi za rekordne profite.
Na Dunaj iz Slovenije redno migrira precejšnje število ljudi, študentje, delavci ali turisti, večinoma z javnim potniškim prometom (vlakom ali busom), skupinsko z avtomobili ali kombi prevozi. Sicer bi bile lahko prometne povezave boljše – za to je odgovorna politična birokracija, ki noče ali je popolnoma nesposobna zagotoviti infrastrukturo za trajnostno mobilnost -, a razdalja ni velika, večina od nas jo je že večkrat premagala. Okoljske organizacije opozarjajo, da je letenje (sploh pa v malih, večinoma privatnih letalih) na kratke razdalje eden najbolj škodljivih luksuzov.
Po grobih izračunih s potjo do Dunaja iz Ljubljane prispevamo približno toliko toplogrednih plinov (preračunano na enega potnika):
2,8 – 9,8 kg CO2 (odvisno ali gre za mednarodni ali lokalni vlak)
19,3 kg CO2 (računali smo za protokolarni luksuzni Audi A6, z varčnim avtomobilom bi bila številka nižja; celoten avto dobrih 58 kg)
300 kg CO2 (Falcon 2000EX za eno uro leta, 10 potnikov)
Komu pri zdravi pameti se sploh zdi normalno za nekaj ur odleteti na prestižni koncert na Dunaj (očitno je pri tem “državniški obisk” samo pretveza ali pa lep pokazatelj, kako se druži politična elita iz različnih držav)⁉ Za večino ljudi je to nekaj, na kar ne bi niti pomislili, za bogatunske predstavnike vladajočih razredov pa je to rutinsko, saj se vsakodnevno privoščijo luksuz v obliki privatnih letal, ogromnih jaht in drugega okoljsko ter družbeno škodljivega razsipništva.
Politična birokracija je brez stika z realnostjo, v kateri živi velika večina ljudi. Razen za kratek čas volitev se ne zanima kaj zelo za “zadeve ljudstva”. Tudi če ne dobijo potrditve na volitvah, večina dobi ugodne službe na agencijah, v mednarodnih organizacijah, v uspešnih podjetjih ali bankah.
Če je to nekako razumljivo za lastnike kapitala ali nepremičninske barone, pa je to težje razumljivo pri političnih birokratih, ki naj bi bili po “ustavnih vrednotah” in po lastnih besedah “predstavniki ljudstva”.
1 Že sam politični sistem – parlamentarizem – očitno producira aroganco vladajočih politikov, saj spodbuja, da vlada in parlament uveljavljata predvsem interese peščice (vladajočih razredov), ne pa večine (delovnega ljudstva). Vpliv slednje je močno omejen: že pred desetletjem so politični birokrati omejili možnosti za referendume, del odločitev so prenesli v Bruselj (ali Washington), volitve vsake štiri leta pa so šov poln praznih obljub ali kar laži ter zamegljevanja dejstva, da so si vsi skupaj precej podobni s t.i. kulturnim bojem.
2 Sodobni parlamentarizem je še toliko bolj votel, saj so politični profesionalci bolj ali manj neposredno podrejeni interesom kapitala: ali gre za mednarodne organizacije kapitala kot so EU, Svetovna banka, OECD in NATO kot vojaški podaljšek imperializma ali pa za GZS, Slovenski business klub ali pa kakšno neformalno mrežo kapitalistov in vplivnih managerjev. Hkrati skoraj ni nobenega pritiska s strani delovnih ljudi, ki so razdrobljeni, brez svojih močnih organizacij in brez jasnih idejnih pogledov.
Za sredinsko politiko v Sloveniji je značilno, da liberalizmu lahko dodamo pridevnik “levi”. Ideologija levoliberalizma (bit.ly/3T603dk) se je deloma vzpostavila zaradi specifičnih zgodovinskih razlogov od 80ih let naprej, deloma pa povsem oportuno: med množicami v Sloveniji so še vedno precej razširjene vrednote enakosti, javnega dobrega, skrbi za starejše, invalidne, pa tudi naravovarstva. Liberalci zato vedno znova pred volitvami (pa tudi kasneje) pridobivajo podporo s koketiranjem z levimi pogledi, čeprav so pod masko bolj ali manj trdi neoliberalci, ki služijo le interesom vladajočih razredov.
Delovnemu ljudstvu ostane samo apatija in apolitičnost, ki pa najbolj koristi prav obstoječim nosilcem moči. Obenem pa manjši del delovnega ljudstva odkrito podpira desničarski blok, en del pa gre vsakič znova na led in se ujame na limance levoliberalcev.
Zgodovina parlamentarne demokracije je demokratična samo v tistih nekaj trenutkih, ko jo je v to prisil pritisk in boj delovnih ljudi, največkrat pod vodstvom socialističnih organizacij. Kadar teh pritiskov ni, je parlamentarna demokracija bolj podobna orodju za zatiranje demokracije.
V času okoljskega zloma, ki ga vse bolj zaostruje neskončna kapitalistična rast, je odprava političnega sistema, ki ohranja prevlado kapitala življenjska nuja. Četudi živimo v časih, ko se kaj takšnega ne zdi niti približno mogoče, pa je razumevanje tega pogoj za to, da si morda kdaj priborimo drugačno prihodnost.
Klakočar Zupančič zato nima smisla pozivati k odstopu zaradi njenega falconiranja in kočijaštva. Naj kot predsednica DZ (p)ostane nekakšen simbol časa in opomnik za delovne ljudi, kdo niso in nikoli ne bodo prijatelji ljudstva.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega