Če smo še včeraj zvečer brali številne izjave solidarnosti in podpore stavkajočim delavkam in delavcev Tuša, je bila po večernih pogajanjih današnja stavka odpovedana. Sindikat Tuš je sprejel ponudbo zvišanja osnovne plače na 1180 evrov bruto, kar pomeni zvišanje plače za 120 evrov bruto. Plače v trgovinskem sektorju so obupno nizke in kljub zvišanju še zmeraj ne dosegajo minimalne plače (1203,36 evra). Spomnimo še, da plača ni bila edina izmed zahtev napovedane stavke. Delavke in delavci so med drugim zahtevali boljše delovne pogoje, zmanjšanje delovnih obveznosti, več prostega časa in prenehanje nenehnih premeščanj med poslovalnicami.
Zakaj delavke in delavci Tuša danes ne stavkajo in zakaj ima sprejet dogovor, sploh za delavke in delavce, ki so bili pripravljeni na stavko, precej grenak priokus?
Grozilno pismo Mirka Tuša, o katerem smo pisali včeraj https://bit.ly/3S09WL2, je dokaz, da se kapitalistom ob organiziranju delavcev začnejo šibiti kolena, da jih postane strah za svoj položaj in dobiček. Datum stavke, ki je bil dobro taktično izbran, bi oklestil Tuševe milijonske dobičke, ki v mesecu decembru še posebej polnijo debele žepe trgovskih kapitalistov. Ob zaostrovanju razrednega boja in stopnjevanju sindikalnih dejavnosti, bo kapital organizirano udaril nazaj. Delavci in delavke so si morda res izborili višje plače, ampak Tušu je na drugi strani uspelo; zlomili so stavko in preko grozilnih pisem, razgovorov delavk s šefi poslovalnic in šikaniranja sindikalistov, uspešno disciplinirali delavke in delavce. K temu, da stavka – kljub vztrajnosti in pripravljenosti več poslovalnic za njo – na koncu ni bila izvedena, pa je verjetno pripomoglo tudi to, da je delavke k sprejetju dane ponudbe posredno nagovarjala kar sama sindikalna birokracija, ki se pogosto znajde na napačni strani zgodovine delavskega boja.
Spomnimo se, da današnja odpoved stavke v Tušu ni bila prva. Vsaka odpoved napovedane stavke za delavce pomeni utrjevanje defenzivnega položaja in lahko vodi v padec motivacije za politizacijo in mobilizacijo delavstva v prihodnje. Za kapitalista pa na drugi strani pomeni kupovanje socialnega miru – »mi vam damo drobtinice, zato da vi ne stavkate«. Stavka je z množično podporo in meddelavsko solidarnostjo imela dobre nastavke, a je klonila pod pritiskom kapitala. Ekonomski boj ima pač svoje omejitve. Stavka za organizirano delavstvo ne bi smela predstavljati zgolj »izhoda v sili«, ko kapitalist ne sliši zahtev, ampak osnovno orodje političnega boja, ofenzivo delavstva za dosego političnih ciljev širše družbene preobrazbe.
Zgodovina delavskih bojev je polna zmag in porazov. Pri slednjih je ključnega pomena, da delavstvo ostane organizirano, da se politično izobražuje ter da se dobro pripravi na pritiske kapitala. Odpoved stavke trgovk in trgovcev ni osamljen primer, gre za širši simptom. V zadnjih desetletjih smo namreč priča trendu zmanjšanja števila stavk, stavkovne aktivnosti upadajo, prav tako upada članstvo v sindikatih. Zahteve stavkajočih delavcev se iz široko-političnih pretapljajo v ozke ekonomske zahteve, ki še dodatno omejujejo širšo mobilizacijo delavskih množic.
Zdrs v ekonomizem in postavljanje ozkih ekonomskih zahtev je simptom sindikalne birokracije in vodi v sklepanje kompromisov s kapitalom ter državo mimo delavcev. Tudi znotraj sindikalnih organizacij pogosto prihaja do političnega razkola, ki na eni strani vleče v konservativno smer in dogovarjanja s kapitalom, na drugi pa v politično napredno organiziranje širših delavskih množic. Ob odpovedi stavke v Tušu se je potrebno vprašati, v katero smer bo zavilo sindikalno organiziranje v prihodnosti ter ali je znotraj obstoječe sindikalne birokracije (kot je v tem primeru Sindikat delavcev trgovine Slovenije) sploh mogoče računati na kaj več od golega ekonomizma, ali se pa moramo delavke in delavci organizirati drugače.
Delavkam in delavcem Tuša želimo veliko poguma in sreče v nadaljnjem boju! Tudi v prihodnje ga bomo spremljali, o njem poročali in podpirali.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega